O, France, ti največji - France!

»Prešeren je največji slovenski pesnik!«

Ponovi, nekajkrat, zapisano trditev janezku, in janez bo vse živetje »vedel«, da je – Prešeren največji! In bodo tako »vedeli« VSI janezi, čeprav…

 

Čeprav so, v veliki večini, (pre)brali samo tiste Prešernove pesmi, ki so bile del obveznega, osnovnošolskega, branja.

Čeprav sploh NE poznajo Prešernove poezije.

Čeprav sploh NE razumejo (tudi) njegovih zapisov (Prešeren, za razliko od absolutne večine, ni bil nagonsko zasnovano bitje!).

Čeprav, še zdaleč, niso zmožni živeti skladno s Prešernovim doživljanjem Sveta, zapisanem v njegovi poeziji.

Čeprav – sploh ne berejo, kaj šele, da bi brali poezijo, in kaj šele, da bi brali tisto, poezijo, katere ni zapisal zapovedano »največji«!

 

Ena temeljnih težav bebavosti je namreč v tem, da sploh ni zmožna (po)dvomiti v neko »znanje«, trditev, v kolikor je to »znanje«, trditev, na istih valovnih dolžinah, v kolikor, potemtakem, je – bebasta! In ta o največjem pesniku JE bebasta, če ne radi drugega, potem zato, ker – ne upošteva različnosti v doživljanjih Sveta (živetja), različnosti v pričakovanjih (do samega sebe in vsega ostalega), različnosti, ne nazadnje, v -  okusih, pa…

Če ima nekdo rad grenko, drug sladko kavo… nekdo z mlekom, drug brez njega… nekdo kratko, drug dolgo… nekdo ekspreso, drug turško… ma, če povsod, malodane, veljajo različna merila, pričakovanja, pa povsod, malodane, ni vsem ISTO tisti »naj«, potem – je normalno (ne v smislu običajnosti!) to, da je vsem vredno ISTO(i) nekaj (nekdo), še zlasti, ker ta(tega) nečesa (nekoga) sploh ne poznajo?!

 

In, mimogrede: »pametna« znanja, dejanska, takšna, ki dejstvom ustrezajo, pa so jim, pa še kako rado, sporna, ker – če ne razumeš, tistega, o čemer si se učil, potem se boš zatekal k razlagam, s katerimi si strežeš sam, ali pa ti jih nudijo – enako neumni, nerazumni, kot si ti!

 

Pa da ne bo nesporazumov: ja, Prešeren je bil umetelen, v svojem zapisovanju, vendar - ko prebiram Menartove pesmi… tako »na kratko« (jedrnato), z nekaj besedami je znal zapisati bistvo zadev, ma, v-nulo-je-zadel, tako lepo je besede uporabljal, jih v melodičnost in rime zlagal… pa da se ne bi mogel vsaj primerjati s Francetom?! Ampak…

Da zmoreš videti veličino Menarta, moraš najprej vedeti (razumeti) to, o čem piše, moraš  obstajanje pojmovati, vrednotiti na način, na kakršnega ga je on, ki pa, spet – ni bil nagonsko bitje. In ima, v odnosu do Prešerna, eno samo pomanjkljivost: trditev »Prešeren je največji slovenski pesnik« je nastala krepko prej, preden se je Menart rodil. In sila nehvaležno je, nagonskim, spreminjati trditve, njih »vedenja«, ker – že itak so, sami po sebi (in brez dodatnih vmešavanj), preveč »zmedeni«!