»Prešeren
je največji slovenski pesnik!«
Ponovi,
nekajkrat, zapisano trditev janezku, in janez bo vse živetje »vedel«, da je –
Prešeren največji! In bodo tako »vedeli« VSI janezi, čeprav…
Čeprav
so, v veliki večini, (pre)brali samo tiste Prešernove pesmi, ki so bile del
obveznega, osnovnošolskega, branja.
Čeprav
sploh NE poznajo Prešernove poezije.
Čeprav
sploh NE razumejo (tudi) njegovih zapisov (Prešeren, za razliko od absolutne
večine, ni bil nagonsko zasnovano bitje!).
Čeprav,
še zdaleč, niso zmožni živeti skladno s Prešernovim doživljanjem Sveta,
zapisanem v njegovi poeziji.
Čeprav –
sploh ne berejo, kaj šele, da bi brali poezijo, in kaj šele, da bi brali tisto,
poezijo, katere ni zapisal zapovedano »največji«!
Ena
temeljnih težav bebavosti je namreč v tem, da sploh ni zmožna (po)dvomiti v
neko »znanje«, trditev, v kolikor je to »znanje«, trditev, na istih valovnih
dolžinah, v kolikor, potemtakem, je – bebasta! In ta o največjem pesniku JE
bebasta, če ne radi drugega, potem zato, ker – ne upošteva različnosti v
doživljanjih Sveta (živetja), različnosti v pričakovanjih (do samega sebe in
vsega ostalega), različnosti, ne nazadnje, v -
okusih, pa…
Če ima
nekdo rad grenko, drug sladko kavo… nekdo z mlekom, drug brez njega… nekdo
kratko, drug dolgo… nekdo ekspreso, drug turško… ma, če povsod, malodane,
veljajo različna merila, pričakovanja, pa povsod, malodane, ni vsem ISTO tisti »naj«,
potem – je normalno (ne v smislu običajnosti!) to, da je vsem vredno ISTO(i)
nekaj (nekdo), še zlasti, ker ta(tega) nečesa (nekoga) sploh ne poznajo?!
In,
mimogrede: »pametna« znanja, dejanska, takšna, ki dejstvom ustrezajo, pa so jim,
pa še kako rado, sporna, ker – če ne razumeš, tistega, o čemer si se učil,
potem se boš zatekal k razlagam, s katerimi si strežeš sam, ali pa ti jih
nudijo – enako neumni, nerazumni, kot si ti!
Pa da
ne bo nesporazumov: ja, Prešeren je bil umetelen, v svojem zapisovanju, vendar
- ko prebiram Menartove pesmi… tako »na kratko« (jedrnato), z nekaj besedami je
znal zapisati bistvo zadev, ma, v-nulo-je-zadel, tako lepo je besede
uporabljal, jih v melodičnost in rime zlagal… pa da se ne bi mogel vsaj
primerjati s Francetom?! Ampak…
Da
zmoreš videti veličino Menarta, moraš najprej vedeti (razumeti) to, o čem piše,
moraš obstajanje pojmovati, vrednotiti
na način, na kakršnega ga je on, ki pa, spet – ni bil nagonsko bitje. In ima, v
odnosu do Prešerna, eno samo pomanjkljivost: trditev »Prešeren je največji
slovenski pesnik« je nastala krepko prej, preden se je Menart rodil. In sila
nehvaležno je, nagonskim, spreminjati trditve, njih »vedenja«, ker – že itak
so, sami po sebi (in brez dodatnih vmešavanj), preveč »zmedeni«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar