Lahko bi povsem v prazno

Lahko bi sedel. In gledal v zrak.

Kot kronan nek bedak.

Lahko bi bolščal v zaslon, gledal, kaj počnejo.

Grozljivo! Naj kar prazni zrejo.

Lahko bi jedel. Od jedi, do jedi.

A kaj, ko mi do tega ni!

Lahko bi v polno nič počel,

in v nič popolnoma polzel…

 

Lahko bi jamral, da me vse boli.

In me boli, se trud glasi.

Lahko bi čuval svoja stara leta.

Da bi v naprej bila mi vzeta?!

Lahko bi hodil naokoli, in čvekal.

Bom raje zemlji se razdal,

pa ril, kosil, obrezoval,

kot zmogel bom, in kot bom znal.

 

Pa itak vem, da nič ne bo, od tega, kar počnem,

se našel, zagotovo, bo, prodal, ko enkrat grem,

a do takrat vsaj bom gradil, in zrl v zgrajeno,

kaj bo kasneje, pa tako, takrat, mi bo vseeno…

Pa itak vem, da je zaman, da trajno ne obstaja,

a prija mi takrat, ko zrem, kar mi spod rok nastaja,

in ko zvečer, ob čaši, dveh, k počitku obsedim,

takrat boli, boli vse, a vem vsaj, da živim!