Lahko
bi sedel. In gledal v zrak.
Kot
kronan nek bedak.
Lahko
bi bolščal v zaslon, gledal, kaj počnejo.
Grozljivo!
Naj kar prazni zrejo.
Lahko
bi jedel. Od jedi, do jedi.
A kaj,
ko mi do tega ni!
Lahko
bi v polno nič počel,
in v
nič popolnoma polzel…
Lahko
bi jamral, da me vse boli.
In me
boli, se trud glasi.
Lahko
bi čuval svoja stara leta.
Da bi v
naprej bila mi vzeta?!
Lahko
bi hodil naokoli, in čvekal.
Bom
raje zemlji se razdal,
pa ril,
kosil, obrezoval,
kot
zmogel bom, in kot bom znal.
Pa itak
vem, da nič ne bo, od tega, kar počnem,
se našel,
zagotovo, bo, prodal, ko enkrat grem,
a do
takrat vsaj bom gradil, in zrl v zgrajeno,
kaj bo
kasneje, pa tako, takrat, mi bo vseeno…
Pa itak
vem, da je zaman, da trajno ne obstaja,
a prija
mi takrat, ko zrem, kar mi spod rok nastaja,
in ko
zvečer, ob čaši, dveh, k počitku obsedim,
takrat
boli, boli vse, a vem vsaj, da živim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar