Sicer
ne vem, čemu te nagovarjam, ko pa pravijo, da vse vidiš, in veš. Potemtakem veš
tudi za moj greh!
Zastavil
sem ga že v sredo, ko sem šel v neko trgovino samo po podporne količke, a sem
dve popustni sadiki kakija, izven vseh načrtov, kupil. In me je hudič dobro za
vrat zagrabil, saj mi je istega dne zvečer začel prigovarjat nek svoj
kaj-ko-bi-zjutraj-še-po-dve-skočil, to vrsto, briljantno rdečo, imaš samo eno
drevesce…
In res,
šel sem. Komaj so zastavili z delom, že sem bil v trgovini. In vzel zadnji dve
sadiki, ves vesel, da sta prav mene počakali. In še preden sem drevesno vilo
poklical, da bi preveril, če že ima naročene štiri sadike, sta bila briljantno
rdeča že posajena…
Danes
sva, Mala in jaz, posadila še tiste štiri. Včeraj jih ni bilo moč, je začelo
deževati. Mala mi je »pomagala«. O njeni »pomoči« raje ne bi, ker bi kdo
utegnil razumeti napačno, tako, da bi brez nje delo krepko hitreje, in lažje
opravil, pa še skakati mi ne bi bilo treba, po bregu, za njeno kanglico…
Ko sem
Prvega, Drugega in Bregarja posadil, sem zapisal vsaj-še-trije, v neki
bodočnosti. In je ta bodočnost že sedaj presežena, jih je, od takrat, osem
posajenih. Pa zdaj nimam petnajst neustrašnih, temveč sedemnajst…
Že res,
da bom v decembru malo stiskal, pa kovance obračal, preden jih iz rok dam, da
minus na računu odpravim, a bo že – letos posajeno, leto prej rojeva…
Tudi si
ne upam, znova, zapisati tistega vsaj-še-tri. Sva, Lila in jaz, danes štela,
prosta mesta, na bregu, in ugotovila, da jih že samo na tej strani parcele
lahko, zlahka, še pet posadiva. Na oni drugi strani pa, kjer moram štiri
drevesa nadomestiti, bi se pa tudi dalo podobno število umestiti…
Kakorkoli
že, za breg ni boljšega sadja, kot je kaki. Še nedozorelo obereš, pa ti ne
bežijo, sadeži, po naklonu navzdol…
Kaj pa
boš, s tolikimi drevesi kakijev, bi me utegnil kdo povprašati. O tom potom, bi
rekli Srbi… v skrajnem primeru lahko tudi napis postavim, kakiji-na-prodaj…
obenem pa – raste tudi dovolj drugega, slive, ringloji, jablane, hruške,
asimine, češnja, višnje, smokve, kutina, breskve, medene nektarine, kosmulji,
ribez, aronije, borovnice, žižuli, trte, mandelj, da ne pozabim osmih velikih
kostanjev… pa še kaj bi se našlo… meni, in predvsem Mali, pa je kaki tisto,
čemur bi lahko rekli sadni vrh! In se oba čudiva tistemu, kateri je jabolko za
rajski sadež razglasil. Očitno, revež, ni potoval dlje, iz neke svoje vasice…
Kakorkoli
že, gospod, bojda nebeški, sadove svojega greha bom stoično prenašal, v
bodočnosti, upajoč, da se bodo našli, ki mi jih bodo pomagali podeliti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar