Neljuba, a kljub temu resnica…

Obstajanje samo po sebi je zgolj iztekanje časa, a se le tu in tam pripeti, da se iz nekega obstajanja porodi življenje. In za življenje, sredi zgolj obstoječih, je treba kruto plačevati…

 

Bolj kot si človeški, bolj kot si etičen in dober, sposoben in tvoren, težje ti bo v množici tistih, ki se z ničemer od naštetega niso zmožni izkazovati.

 

V blatu se čisto umaže, ali pa izgublja moči, in crkava, trudeč se čisto ostati.

(Iz)volitve…

Lepo, da imam pravico voliti, čeprav bi se mi prilegla tudi pravica izvoliti.

 

Raje bi izbiral najslabše med dobrim, kot najboljše med slabim.

 

Pravijo, da oblast pokvari, a še nobene barabe v poštenjaka ni spremenila.

 

Ko jim z jezikov pride v roke, se up z obupom izkaže.

 

Sem zaveden v volilnem imeniku, a se zavajati ne pustim.

Kakopak, da imajo prav…

Jutri grem po Sonka, pa sem se danes z brega spustil, v dolino, da o(d)pravim kar je bilo o(d)praviti potrebno, kakopak, tudi nabava hrane je bila vključena. Pred tem pa sem, že v jutru, z neko osebo razreševal določen nesporazum, in prav to razreševanje je temelj konkretnega zapisa, katerega bi bilo moč brati tudi v podobi nekakšnega nadaljevanja mojega besedila »Napačen, povsem napačen!«…

 

Zastavim s šalo, kajti slišal sem, med omenjenim razreševanjem, da »ne smem pričakovati tega, da me bo vsakdo razumel«. Smešna zadeva, silovito smešna, kajti pri meni je povsem obratno in – ne samo da vem, da tega ne smem pričakovati, vem še več, vem to, da so izjeme, resnično izjemno izjemne izjeme, ki me dejansko zmorejo razumeti! Ni dovolj prepričanje o tem, da poznaš vse besede, celo prepričanje, da jih razumeš, pa da razumeš tudi tisto, kar izrečem, zapišem, ne, to je krepko premalo, takrat, kadar niti o tem NE veš, o čem govorim, ker si »po svoje« razlagaš vse, ker »po svoje« veš in natanko tako tudi »razumevaš«… pri čemer te niti malo ne (z)moti dejstvo, da ne zmoreš dveh nasprotujočih si trditev o eni in isti zadevi povezati ter, posledično, ugotavljati njuni verodostojnosti, njuni ustreznosti dejanskim stanjem, resnici (primer: tam, kjer je govora o obči poštenosti, obenem pa je povsem »normalno« to, da priložnost-naredi-tatu, tam poštenost, dejanska poštenost NE obstaja!)…

 

Predstavljati si, nekaj, karkoli… vse tisto, kar je v predstavah, je »po svoje« ugotavljati, razumevati, znati, vedeti, vse! S tem da obstaja neka »majhna« razlika, med občim, denimo, »po svoje«, in mojim »po svoje«, kajti jaz do svojega »po svoje« dospem šele takrat, ko skušam lastno dognanje ovreči s primeri iz prakse, a mi takšna odprava spoznanja NE uspe, ker enega samega razloga zanjo NE najdem (nasprotno, najdem izključno podkrepitve moje ugotovitve!)! Ja, tudi jaz imam neke »po svoje«, le da temeljijo na dejstvih (ne na »mislim, da je tako«), da jih zmorem z argumenti razložiti in podkrepiti, ubraniti, tudi takrat, kadar mi resnice, do katerih dospevam, niso všečne!

 

Predstavljati si… v občosti obstaja kopica predstavljanja, predstav, »védenj«, »poznavanj«, »resnic«, ki o ISTIH zadevah govorijo – drugače, celo nasprotujoče si! Pomeni, da je pri tem nekaj HUDO NAROBE, pa ne pri obravnavani zadevi (ona je VSELEJ takšna, kakršna je, se, načeloma vsaj, VSEM kaže v enaki svoji podobi!), pač pa je narobe zaradi NEzmožnosti ugotavljanja, dojemanja, kajti pamet kot taka še zdaleč NI dovolj za kakršnakoli ugotavljanja zadev, katerih značilnosti in vsebin NI moč ugotoviti s čutnimi zaznavami! NE, takšnih ugotavljanj dejanskih stanj, dospevanja do resnice, je zmožen izključno razum!

Primer, banalen primer: Janezu je Pepe dober in pošten, in to zaradi tega, ker je Pepe do Janeza dober, mu daje neke dobrobiti… taisti Pepe je za Franca slab in nepošten, kajti Franc od njega ničesar ne dobi, ampak – Pepe je en sam, pa NE more biti HKRATI in dober in slab, in pošten in nepošten, obenem pa – TI in tvoje ne/zadovoljstvo, zlasti pa tvoja NErazumska zasnovanost, NISTA osnova za ugotavljanje dejanskih stanj, za ugotavljanje sveta, vsega obstoječega (do resnice je moč seči izključno na osnovi ugotovitve DEJSTEV, ki so VSELEJ in do VSEH POPOLNOMA ENAKA – nek previs, na primer, je nekomu radost vzbujajoč izziv, dočim je drugemu nepremostljiva prepreka, celo nezadovoljstvo vzbujajoča… a previs je le previs, in natanko takšen, kakršen je, se obema ponuja)…

Nič čudnega, to, da v poplavah »resnic« resnici ni dovoljeno obstajati!

 

Predstavljati si, »po svoje« razumevati in »razumeti« ter »vedeti«, še zdaleč NI isto kot poznati dejstva, razumeti, vedeti o resnici! In…

 

Kako so takšna predstavljanja in »poznavanja« problematična – obstaja samo ena oseba, ena edina, kateri ne potrebujem ničesar dodatno pojasnjevati, pač pa, pri morebitnem dvomu, zadošča ustrezno argumentiranje trditve. Ena sama!

 

Ob tem me, priznam, nekaj bega, nekaj »zanemarljivega«, nekaj »malega«, bega me to, da – na vseh področjih svojega delovanja sem srečal, srečeval, spoznaval TISOČE, in med vsemi (po)znanimi mi OBSTAJA ENA SAMA OSEBA, KI ME ZMORE RAZUMETI! To, če prevedem, pomeni, da sva samo dva, med tisočimi, napačna, nepravilna, da je z nama nekaj narobe, in to hudo, kajti živiva med takšnimi, ki so najino popolno nasprotje, potemtakem so pravilni, pa recimo tudi dobri, pošteni, sposobni in, vsekakor – pametni (mimogrede, tako omenjena oseba, kakor sem se tudi sam, se zmoreva izkazati z določenimi rezultati svojih delovanj, z določenimi dosežki, do katerih taisti tisoči ne zmorejo, in nikoli ne bodo zmogli dospeti)!

 

Lepo bi bilo, ko bi bilo zares tako! Ko bi bila samo dva, med tisočimi, napačna, neumna, ne vem, morda tudi nora! Lepo, a ni. KO bi bilo tako, potem bi na planetu prevladovala razumna, posledično tudi dobra, uvidevna, etična bitja. KO bi, vendar – KO bi takšna bitja prevladovala, potem planet ne bi kipel v sebičnosti, nepoštenosti, nesposobnosti, nezmožnosti, neumnosti! Ne bi mogel, v tem, kipeti, kajti – kjer prevladujejo žabe, tam ni slavčevega petja slišati, saj je svet žab zgolj njihov odraz, je svet žabjega odseva, saj žabe drugače kot žabje ne znajo, ne zmorejo, ne želijo!

 

Predstavljati si »po svoje« še zdaleč ni isto kot razumevati in vedeti (drugače kot »po svoje«, seveda, in NEpravilno). Tudi neki tisti (jih je bilo že kar dovolj, celo preveč, da ne bi teže njih mnenj upoštevali), ki so se s svojimi izkazovanji, s svojimi prizadevanji, s svojim delom ter predvsem z rezultati tega dela izkazali kot izjemni, kot tisti »nekaj posebnega«, tisti, katerih zasluga je ves napredek, na planetu zabeležen, so imeli nemalo povedati, ko so govorili o »odlikah« občosti, in zlasti o njeni NEumnosti, dovolj, celo preveč, da bi kazalo občost obravnavati kot takšno, za kakršno se ima! O tem, da pa znotraj občosti NE obstaja niti zmožnost samo-zavedanja ( = videti sebe-pravega, in ne umišljenega!), kaj šele zmožnost zavedanja vsega ostalega, zmožnost ugotavljanja dejstev in dospevanja do resnice, o tem sem pa tudi že nemalokrat pisal…

 

Človek-razumsko bitje, redko posejana podoba obstajanja, na konkretnem planetu! Izjemno redko!

Dokler zdržim…

Ko se upiram toku niča,

ki, blaten, vse krog sebe maže,

da s smradom se povsod izpriča,

in z goltanjem da se izkaže,

le redkokdaj v neki bližini

zaznam podobo, ki se trudi,

da se v poplavi ne razblini,

da ne raznese bol ji grudi…

Le tu in tam, kot da pomota,

ki rada običajno kvari,

ponesla je na čista pota

nekaj podobnega utvari.

 

Za valom drug nek val smrdeč,

v plitkem, k sreči, ni globine,

da zmogla bi do grla seč,

pa da v notranjost še šine,

tja, kjer grenkoba se razliva,

kjer malo še neba ostaja,

da v zvezdah vse manj svetlo biva,

in sonca žar vse manj poraja…

Le tu in tam, zblodela duša,

ki ne želi se utopiti,

zravnano skozi blato skuša,

čeprav samo na čisto priti.

 

Ko vidim jo, vem, da obstaja,

da še so, ki bi brez smradu,

za hipec se radost poraja,

za hipec ni šlo vse po zlu,

a – kaj pomaga, hitro mine,

ne da se smrad, ne da temá,

ko enkrat preko roba šine,

v poplavi vse je prek sveta…

Pa spet v nasprotnem, znova sam,

korak v korak gre za korakom,

dokler zdržim se ne predam

goltavim, nečlovečnim spakom.

 

Življenje, težka pot človeka:

kar iščeš redko je sejano,

v nemilost grobo blatu dano,

zato da zgolj zaman odteka…

Zrcala z napako?!

Silno navdušenje je prevevalo Prešernovega Franca, ko je o nekem Kranjcu, ki osle kaže, spisal. Očitno je bilo navdušenje tako silovito, da ga ni znal zase zadržati, pač pa ga je papirju izdal…

 

Domnevam, da je tudi Cankarjev Ivan taisto navdušenje delil, ko je o neki dolini pisal, pa o hlapcih. Verjetno sta bila, ne edina, očarana s pametjo, pokončnostjo, značajskostjo, pač, tisto prevladujočo, običajno, celo »normalno«, kajti…

 

Niti slučajno si ne upam pomisliti na to, da bi bila oba možakarja, danes tako odmevajoče »čaščena«, »slavljena«, tudi »spoštovana«, napačna, da bi bilo z njima nekaj narobe, in bi se celo kot grda izkazovala. Ne, zagotovo sta zgolj hvalila, ko sta o janezih in mickah črke vkup zlagala. Na svoj način hvalila, kakopak, prelesti dvonoge podalpske osenčenosti…

 

Menda ju radi berejo, pri čemer, po načelu iz-roda-v-rod-duh-išče-pot, niti pomislijo ne o tem, da, kdo bi vedel, če ne, prav o njih govorita! Ne vem, ali pa danes drugačna zrcala izdelujejo, kot so bila tista nekdanja…

Napačen, povsem napačen!

Napačen sem, jaz, in s tem sem se že davno soočil. Drugi potrebujejo kar nekaj časa, da to mojo napačnost uvidijo, meneč, da me poznajo bolje, kot se poznam sam.

 

Napačen sem, in tudi ne morem biti pravilen, rojen na napačnem planetu. In napačno živeč, kakopak. Nikoli po občih merilih, nikoli po njihovih besedah in ravnanjih, nasprotno.

 

Zdaj – kdo ima prav, in kdo ne, odgovor na to vprašanje prepuščam času. Imam dovolj opravil, s katerimi svojo drugačnost, pravzaprav napačnost izkazujem, pa se ne bi še s tem pretirano dajal.

 

Napačno se oglasim, takrat, ko je potrebno, in ko se moj hrbet, sam v prostoru, za udarce nastavi. Ker je napačen, kakopak. In napačno vztrajam pri stališčih, ki niti slučajno pravilnosti niso ljuba.

 

Napačno ugotavljam, ker mi ni do tega, da bi tudi sam o ploščati Zemlji vedel. Napačno ravnam, v tvorjenje naravnan, in napačno se nagrajujem, ko niti po plačilu ne povprašam. Vendar…

 

Nekaj malega pa imam za pokazati, na svoji poti, in za seboj, nekaj tistega, do česar sem sam dospel, z lastnima rokama zgolj, in neljubim vetrovom navkljub. Na kar nekaj področjih delovanja.

 

Nisem bil po povprečju krojen, celo glavo so mi popolnoma drugačno namestili. In to je greh, se zavedam tega, a nisem kriv za to, da je kopirnega materiala zmanjkalo.

 

Ko priznaje, pola mu se prašta, pravijo Srbi. Ničesar ne odpuščajo, in zlasti takrat ne, kadar jim skušaš resnico razkriti, zlasti resnico o njih. Ki skušajo planet ohladiti, ker se, tako vedo, segreva.

 

Da, napačen! Tolažbo iščem v dobri družbi nekih bajronov, prešernov, cankarjev, galileov, tudi napačnih v njih časih, včasih pa tudi v znanost pokukam, ki je že zapisala, a ji sešteti ni bilo dano.

 

In, mimogrede, za zaključek: v kolikor meniš, da se s to svojo napačnostjo obremenjujem, si z njo živce cefram, te moram razočarati, kajti pravilnost je tista, obča pravilnost, ki me izrazito moti.

Na koncu poti porojene…

Vsakdo naj pozna tvoj obraz, a le redkim dovoli, da te ne bodo samo v hrbet gledali.

 

Ne bodi delček njih. Resda je vzravnano težje, a nisi kot črv rojen.

 

Le dve roki imaš, ne meči ju v prazno.

 

Ne objemaj sveta, da ti objem nevreden ne postane.

 

Svet je premajhen, da bi smel upati, in prevelik, da bi smel zastati.

 

Ne išči v blatu, da se ne umažeš.

 

Umazanost je običajna, ti skušaj biti normalen.

 

Ne išči sledilcev, častilcev in vate verujočih. Bolj kot boš sam hodil, čistejša bo pot.

 

Prijatelje skrbno izbiraj, njih vrednost je v redkosti.

 

Ne verjemi trenutku, ne zaupaj maskam, včasih so leta potrebna, preden umazanija na plano dospe.

 

Spotikali te bodo, in padal boš, a se pobiraj, da te ne požrejo.

 

Ne išči nebes sredi pekla. Če ti zvezda, drobna, plaha, po čudežnem naključju, v naročje pade, boš imel vesolje.

 

Na koncu boš, po vsej verjetnosti, ugotavljal, da si hodil zaman, čeprav – samo to možnost si imel, v nasprotnem bi postal nič, še preden bi korak zastavil.

Le nekaj vprašanj…

Prvo.

Še vedno želiš biti »druga švica«, kajti, veš, če želiš, potem me zanima – čemu referendum o evtanaziji?!

Švica ima namreč že štiri desetletja zakonsko urejeno, in dovoljeno, pomoč pri samomoru (kakor oni temu pravijo), še več, v Švici obstaja celo ustanova, v kateri takšno pomoč omogočajo, izvajajo in, seveda, tudi zaračunavajo. Pod »budnim očesom«, kakopak, policije, tožilstva, države kot take, pa…

Če misliš, da si pravi »drugi švicar«, potem referendum sploh potreben ni, razen, kakopak, če meniš, da postaneš »švicar« na temelju jodlanja, žretja in pitja ter tozadevne pridnosti!

 

Drugo, sestavljeno iz dveh.

Zastavljam ga predvsem zdravnikom, tudi »zdravnikom«, ter raznim strokovnjakom, in »strokovnjakom«, s področja posameznikovega in družbenega življenja.

a)                  V kolikor ujamem (do tedaj) prosto živečega goloba, in ga stlačim v neko kletko, da je ptica, iz dneva v dan bolj, »poklapana«, da v takšnem svojem stanju, iz dneva v dan bolj, hira, smem v takšnem primeru govoriti o tem, da ima ptica neko svoje (celo sebi primerno) življenje, ali sem upravičen, z moralnega vidika, poreči, da nima tega življenja, pač pa zgolj – obstaja?! In to obstaja v trpljenju!

b)                  V kolikor najdem neko razmesarjeno, hudo poškodovano žival, za katero je nedvomno jasno, da se nikoli ne bo opomogla, pač pa bo samo odtrpela čas, ki ji je dan do konca – je humano, človečno, morda to, da ji (na nek, zanjo čim manj boleč, način) skrajšam muke, ali je humano, morda, to, da »v skladu s svojim poslanstvom in Hipokratovo prisego« to žival zvlečem v nek kot in ji tam, po možnosti čim dlje, ohranjam »življenje«?!

 

Tretje.

Zastavljam ga celotni »družbi« in »državi« kot takšni (potemtakem tudi zdravnikom in »zdravnikom«).

Domnevam, da je vsakdo že slišal o tem, da obstaja nek pravni red, in v njegovih okvirih določene opredelitve, določeni zakoni.

Domnevam, da je vsakdo slišal vsaj za »(temeljne) človekove pravice«, da je večina že slišala za deklaracijo OZN, ki o teh pravicah govori, in da vedo, ti vsi, da obstaja tudi temeljni pravni akt, znotraj vsake države, akt, imenovan – ustava!

Sicer ne vem, koliko je, tem »vedočim«, poznano tisto, o čemer »vedo«, pa takole zapišem: v okviru omenjene deklaracije, v okviru slovenske Ustave, obstaja opredelitev, ki govori o  tem, da IMA VSAKDO PRAVICO ODLOČATI O SVOJEM ŽIVLJENJU! Nihče, NIHČE, razen mene, ne more, in ne sme odločati o tem, kako bom, in koliko časa bom živel! Samo jaz imam pravico odločati o lastnem življenju!

In še podvprašanje: mar ni hinavsko, dvolično, pokvarjeno, NEmoralno… pisati in podpisovati neke (zakonsko opredeljene) zaveze, obenem pa taistih NE upoštevati, jih ne izvajati, še več, celo njih izvajanje onemogočati?!

In še pripis: res je, NIHČE nima pravice od nekoga (tudi od zdravnika ne) zahtevati to, da nekomu drugemu odvzame dihanje, utrip, nihče, vendar – VSAKDO bi moral imeti MORALNO zavezo, da bo na željo tega drugega (kakopak ob ustreznem ugotavljanju dejanskih stanj, da ne bi do zlorab prišlo!) skušal, skladno s svojimi zmožnostmi, s svojimi pristojnostmi, temu drugemu omogočiti uveljavljanje ene od (njegovih) temeljnih pravic, da se bo ta drug smel SAM ODLOČITI o tem kdaj in kako bo umrl!

 

Z naslednjim vprašanjem preidem na neko, na videz vsaj, povsem drugo področje, na katerem se (tudi) izkazuje »naravna inteligenca«, pardon, vesoljna dvonoga BEBAVOST…

 

Četrto.

V okviru NATO-a bodo, po vsej verjetnosti, odločali o sprejemu sklepa, ki bo govoril o tem, da, v primeru, ko bo Ukrajina uporabila orožje, dobavljeno s strani »zahoda«, za napade na cilje v Rusiji, NI moč govoriti o vpletenosti te vojaške zveze v rusko-ukrajinsko bojevanje. Ukrajina je NATO namreč prosila za dovoljenje, da sme prav v takšne namene uporabiti prejeto orožje…

Po civilnem pravu sem SOKRIV, takrat, kadar nekomu, za katerega VEM, da bo nekoga ubil, dam (za umor) potrebno sredstvo, ne vem, neko pištolo, na primer. Potemtakem sem, v takšnem primeru, SOUDELEŽEN pri umoru! Brez mene namreč morda takšnega umora ne bi bilo, »jaz« sem ga v bistvu omogočil (in še več, VEDEL sem za njegovo načrtovanje, a ga z ničemer nisem vsaj poskusil preprečiti)!

Sprašujem: kako, za vraga, lahko, ti, »naravna inteligenca« (ob vsej »umetni inteligenci«, s katero, povsem zaman, še huje, škodljivo razpolagaš!), sebe kot NEkrivo obravnavaš, ko pa dobesedno ne samo podpiraš, pač pa celo OMOGOČAŠ neko ravnanje, katerega (načeloma zgolj, na jezikih) NE dovoljuješ?!

 

Peto.

V čem je razlika med krajo (nedopustnim odvzemom ne-tvoje lastnine) in krajo (nedopustnim odvzemom ne-tvoje lastnine)… v čem je razlika med ubijanjem (odvzemanjem živetij) in ubijanjem (odvzemanjem živetij)… v čem je razlika med genocidi, katere so (v neki preteklosti) izvajale določene države, in genocidi, katere izvajajo določene države danes?! V kolikor namreč »cilj ne opravičuje sredstev« (za svoje doseganje), v takšnem primeru so vsi nemoralni, nečlovečni postopki, usmerjeni v dospevanje k nekemu cilju, NEDOPUSTNI! Ne glede na to, ali (vsaj v ozadju) obstajajo interesi te, ali neke druge, (vele)sile, in ne glede na to, ali se tako izkazuje nek »hišni ljubljenček« (v podobi neke države, kakopak) ali pa nekdo, katerega ne maraš!

In s tem v zvezi me zanima tudi sledeče: kako, hudiča, se sploh deklariraš za demokrata, ko pa ti šteje izključno tvoj interes, in si, zanj, pripravljen svinjati?!

 

Da je, ta, »naravna inteligenca« dvolična, pokvarjena, nemoralna?! Ja, je, in se kot takšna tudi nenehno izkazuje, pri čemer ji gre »v bran« povedati to, da – če si NAGONSKO, živalsko, bebavo bitje, obenem pogoltno, povsem sebično, potem je odveč od tebe pričakovati, da bi znal drugače. Le silo, moč ti je treba v šape dati, pa da svojo pravo podobo izkažeš!

 

NE bom šel na referendum… ker sem že več kot desetletje (tudi) politično neaktiven, v podobah nekih volitev, sooblikovanj »javnega mnenja«, čeprav sem, domišljam si, pač, tako, še kako aktiven v predstavljanju svojih stališč, vendar – ker sem doslej to, praviloma vsaj, povsem zaman počel, ne vidim enega samega razloga za to, da v »volilno skrinjico« nek brezvreden listek (od)vržem. In tudi, ko bi, razni »demokrati«, uspeli uzakoniti OBVEZNO neko tovrstno opredeljevanje, NE bi šel, morebitnim sankcijam navkljub, kajti, kot prvo, iz mlake osebno in sam ne morem pitne vode poroditi, kot drugo pa – samo jaz, in nihče drug, imam pravico o lastnih ravnanji, o svojem življenju odločati!

Škoda bi bilo življenja!

Vem, čemu obstajam. Sam sem si cilje tega obstajanja postavil.

Vem, čemu delujem, tako kot delujem. Ko bi obstajalo tisto, za kar si prizadevam, bi se moral nekega drugega delovanja lotiti.

Vem, kako rezultira moje delovanje. Večinoma s težavami, praviloma z življenjskim nezadovoljstvom, mojim, kakopak, in ob velikem vprašanju, če bo karkoli od tega, kar skušam (po)sejati, vsaj vzniknilo. Drobtinice, morda, o(b)stajajo, v posameznikih, nekih redkih, a vse bistveno, kar je (tudi v teh drobtinicah) bo, bi bilo presenetljivo, ko bi bilo drugače, šlo na smetišče časa. V kolikor že ni na njem.

Vem krepko več, kot mi je dano izpovedati, vsaj na način, da bi dospelo in, kot dospelo, zastavilo v spremembe.

In vem, tudi to vem, da sem bedak… ker skušam svet praznine, bebavosti, živalskosti, v svet človeka spreminjati! Vendar…

Samo dve možnosti sta mi dani. Ali skušam, kljub vsem zabeleženim neuspehom, nespremenjeno delovati, in samemu sebi zvest o(b)stati, ali pa na njihovo pristanem, in se, sredi občega niča, v nič spremenim.

Škoda življenja, v enkratni svoji podobi je dano, da bi kot nič!

Kako »dobri« so…

Tako silovito »dobri« so, in »nesebični«, »uvidevni«, »pošteni«, »plemeniti«, »kulturni«, »civilizirani«, ma, »človečni«… tako silovito, da so med njimi, leta dolgo, TISOČI obstajali BREZ sleherne socialne varnosti, in jim je bila celo zdravstvena oskrba uradno ONEMOGOČENA… in so bili, med temi tisočimi, tudi otroci, od novorojencev dalje, in starejši, onemogli… pa niti z njihovih jezikov, kaj šele iz njihovih dejanj, eno samo nasprotovanje takšnemu NI prišlo!

 

Ja, še kako je moč govoriti o »civiliziranem ljudstvu«, in za to »civiliziranost« malodane na vsakem koraku najti dokaze.

Si predstavljaš…

Si lahko predstavljaš, si lahko zamisliš svet, v katerem bi bila dobrota zares Dobrota, in ne neka rado slišana laž, kot posledica neke preračunljivosti, v najboljšem primeru podoba tešitve vesti, ali pa zgolj osnova za lastno verovanje v dejansko neobstoječe?!

Si predstavljaš svet, ki bi bil sestavljen izključno iz takšnih, katerim bi bilo početi-dobro osnova njih obstajanj, neka potreba, notranja, brez katerega izpolnjevanja, izkazovanja, ne bi zmogli seči do lastnega zadovoljstva?!

Si predstavljaš svet uvidevnosti, in ne sebičnosti, svet, v katerem bi bila vsakomur dobrobit nekega drugega prednostna zadeva, pa bi hitel, ta vsakdo, k temu, da bi nekemu drugemu, ne sebi, boljšal, lajšal obstajanje?! Si predstavljaš svet, v katerem bi bile pomembne želje, potrebe drugega, pa bi se, da bi jim vsaj skušal ustreči, lastnim željam, in tudi potrebam, kakopak, odrekal?!

Si predstavljaš svet, v katerem bi drugemu gradil, drugemu skušal želodec polniti, pa čeprav sam do svojega izgrajenega ne bi videl, ob pretnji, da bi ti v želodcu krulilo?! Svet, v katerem ne bi do lastnega nasmeha dospeval drugače kot skozi nasmeh nekega drugega?!

 

Jaz si ga zlahka predstavljam! Takšen svet sem namreč skušal, vse svoje življenje, graditi, živel sem ga, takrat, ko sem natanko tako počel, ko mi je bilo dobro drugega, neke skupnosti, bistveno pred lastnim. In sem to počel misleč, zmotno misleč, da zmorejo vsaj prepoznavati, ceniti, da jim nikakor ne more biti vseeno, da tudi v njih prebiva vsaj podobno, če že enakega ni…

Zlahka si ga predstavljam, kajti – prav radi tega, ker drugače »ne znam«, »ne zmorem« sobivati, prav radi tega je tisto, kar sem v povrat beležil, vso mojo grenkobo, vsa moja razočaranja in bolečine porodilo!

 

Ja, prelep bi bil svet, bil bi dejansko človekov, človeški, človečen, ko… ko bi vsakdo tako živel! A temu vsakomur ni mar za dobroto, za tisto pravo, edino dejansko obstoječo dobroto, razen v toliko, kolikor jo zmore jemati, jo izkoriščati, v okviru svoje sebičnosti, svoje lakote po sebi-boljšem, in tako, da dobesedno ubija, tisto, kar se kot njemu drugačno kaže.

 

Ne, ni dobrota v tem, da presežek nečesa svojega, iz kakršnegakoli že razloga, podeliš, ne, dobrota je takrat, kadar do presežka sploh dospeval ne bi, ker bi sproti delil, in to počel med tistimi, ki podobnega niti na jezikih niso zmožni.

 

Še kako si predstavljam takšen svet! In še kako vem, kako je v tem, konkretnem, kako dobrota plačuje zato, ker je – dobrota!

NE verjemi občemu »dobro se z dobrim vrača«, nasploh jim, v ničemer, ne verjemi, kajti – ne pomaga to, da »razumejo« besede, ko pa, reveži, ne poznajo, in nikoli ne bodo poznali, tistega, o čemer te besede govorijo! In…

Ne presojaj jih takrat, kadar se v nekem ugodju, svojem, nahajajo, in se varne počutijo, ne, daleč od tega, ugotavljaj jih takrat, ko jim »voda v grla teče«, ko se v kotu znajdejo… takrat boš videl, kako se »dobrota«, »prijateljstvo«, »ljubezen« nekega »leva« izkazuje! S kremplji, s čekani ter predvsem – brez sleherne milosti!

 

Včeraj sem zasledil neko vprašanje, češ – le kako to, da se je Nemčija v prejšnjem stoletju tako nekulturno, grdo, nečloveško izkazala, ko pa je ja Nemčija kulturna država, dežela nekega Geteja, Šilerja, Hajneja…

Bedarija, popolna BEBAVOST, takšno »razumevanje«, kajti – NOBENA država NI kulturna, noben »folk«, ljudstvo, narod NI kulturen, ne, izkazujejo se, vsi po vrsti, kot izrazito nasprotje kulturnosti (plemenitosti, dobroti, uvidevnosti, tvornosti, etičnosti…), le posamezniki, redki, silovito redki, se izkazujejo kot takšni, posamezniki, praviloma NEsprejeti v »svojem« okolju (celo življenja jim otežkoča, okolje), popolnoma drugačnem od njih, požrtnem, sebičnem, neumnem… primitivnem!

Pač, Nemčija (in vse ostale nemčije) zgolj svoje prave podobe izkazujejo, kadar do takšnih dogajanj pride, podobe, ki od pamtiveka veljajo, še od takrat, ko so se s krepeli in s kamenjem spravljali nad sebi-ne-pripadajoče, na neke druge (resda njim popolnoma enake), da bi jim odvzeli tisto, do česar sami niso bili zmožni, z delom, z ustvarjanjem dospeti! Tudi v svinjaku, tistem, v katerem štirinoge smradijo, do nasilja pride, kadar je v koritu premalo, da bi bili vsi vampi zadovoljni, pa da bi do »smisla« lastnega obstajanja dospeli!

 

Ja, predstavljam si tak svet. In, ja, zaradi povsem drugačnega kletev mojih ust ne bo zapustila vse do samega mojega konca!

Le iskrica plaha…

Nikar se ne meni, na poti življenja,

za trnje, kamenje, za blato smrdljivo,

kjer vsakdo zaključi, se tebi začenja,

kjer vsakdo si išče, je tebi varljivo.

Nikar se ne meni za prazne vse sanje,

zgolj puhla nevrednost kar zadnjici šteje,

človeku lepota ni v tem, da požanje,

temveč da prebuja, v nevrednem da seje.

Na vsakem koraku lovi te prepreka,

da zruši, izniči, da te spremeni,

v poplavi požira povprek blata reka,

in golta, in ruši, in vse zasmradi.

Nikar se ne meni za njih pojmovanja,

ne seže želodec da ve, da pozna,

in čim bolj povsod je, in čim bolj odzvanja,

tem manj naj te nosi, tem manj ti velja.

Si v smolo ustvarjen, med silno pritlehno,

brez kril je, ne zmore v šir, pod nebo,

pa skušali bodo ti, vztrajno, nenehno,

prirezati krila, v nemoč da umro.

Po vsakem spotiku se, vedno, postavi,

pravilna je pot, pa čeprav si z njo sam,

ti nosiš v srcu, in v duši, in v glavi,

le ti veš kako te popelje in kam.

Nikar se ne meni za njih običaje,

vse lažno, ničevo, ne more bolj bit,

kar vsakomur pade, ničesar ne daje,

z izmetom izkaže še slednja se rit.

In – ko boš iskal, kjer v izjemi obstaja,

nikar ne rojevaj predrznih želja:

morda sploh ne najdeš, v dospetju do kraja,

saj vrednost nobena v obilju ne zna.

A vztrajaj, le vztrajaj, korak za korakom,

čeprav mu poskušajo vzeti moči,

ostani napačen, bedak vsem bedakom,

zgolj iskrica plaha v ničevi temi.

Takrat, kadar nekaj zastavim…

… takrat mi je najljubše, če zmorem zastavljeno opravilo, delo, do konca izpeljati, preden se k drugemu podam.

Žal mi takšne priložnosti niso bile pogostokrat dane, ne, kot nekakšen luksuz bolj izjemoma, še zlasti v letih, ko sem najprej šefoval, in, kasneje, tudi direktoroval, pa tudi sicer…

Denimo na področju, na katerem se malodane vse svoje obstajanje izkazujem, na področju pisanja – nisem med tistimi, ki morajo letni dopust vzeti, da (raz)mislijo, in tudi ne med onimi, ki imajo težave z odsotnostjo navdiha! Moje misli letijo s hitrostjo strel, marsikdaj pa moram že začeto pisanje na hitro koncipirati, da lahko »ujamem« neko drugo, ki se skorajda istočasno začne porajati.

 

Zjutraj sem najprej čakal, da sem poštarja dočakal – iz Srbije pričakujem neko antologijo, v katero so me djali – nato pa sem se, krog pol osme, podal h košnji. Najraje pokosim del za delom, tako, kakor si sledijo, pa ob terasi tudi njeno brežino, danes pa si nisem, namenoma, dovolil sistematičnosti. Upoštevaje vremensko napoved, po kateri naj bi bil, od jutri naprej, vsak dan v preostalem tednu z dežinkami krašen, sem se osredotočil na površine, na katerih se igrava Mala in jaz, ter, kakopak, tudi na dostope do njih, kajti…

 

Malo moje, milo, drago, minuli petek, in tudi takrat, ko sva se poslavljala, sem ti dejal, da se bova prihodnjič, ko boš znova doma, igrala TUDI na Malem bregu, in sedaj si, domnevam, že toliko velika, da veš, o tem, da tvoj tata stoji za svojimi besedami, pa – kadar nekaj rečem, kadar nekaj obljubim, tako tudi mislim, in temu primerno tudi ravnam. Seveda, tudi (pri) meni se zmore »višja sila« prikazati, a kljub temu – Sonkec moj lepi, zlati, vse najine igralne površine, na Velikem in Malem, neučakano pričakujejo tvojo razigranost, tvoj smeh. Pa ne samo one, kakopak. In, mimogrede – nabiram, pazim na to, jagode, med katerimi sedaj gozdne prevladujejo. Resda jih ni na vagone, a domnevam, da ti bodo, morda prav radi tega, toliko bolj v slast. Upam, da zdrave zdržijo do tvojega prihoda.

 

Časovno gledano – več kot pol dneva je še pred menoj, pa bi, teoretično vsaj, lahko, morda, celo vse pokosil, ampak…

Poprej je sonce božalo, kasneje začelo dobesedno biti prek brega. Moje kosti so starejšega datuma izdelave, pa se po nekaj urah med njimi utrujenost nabere. Po določenem času, ko sem v gumijastih škornjih, me začnejo nožni prsti tako peči, da – dokler zdržim, zdržim, ko pa ne zmorem več, takrat pa – živela revolucija, dol s škornji!

 

P.S.

Da ne bi neka brihtna buča ugotavljala o tem, da k neki revoluciji pozivam… precejkrat sem že izustil, in zapisal, da revolucija, nobena, ne zmore nadomestiti tistega, česar ni uspelo narediti evoluciji…

 

Ja, zdaj pa bom, od jutri naprej, tudi jaz z upanji v nebesa zrl, in ob verjetni odsotnosti dežink tudi (še) kaj (po)kosil. V nasprotnem pa tisti sila priročen »enkrat drugekrati«.

 

P.P.S.

Sodobni, jezični, pardon, jezikoslovni »strokovnjaki«, dovolite, da miniaturen slovarček slovensko-slovenskega jezika pripišem, in mu, domišljavec, tudi lastne besedne tvorbe dodam (če sme vsak butec v jezik posegati, čemu ne bi smel tudi jaz, zlasti, ker vse pogosteje priznavam, da sem bedak?!) in to naredim radi tega, ker mi računalniški program (ki je tudi po vaših »zaslugah« takšen, kakršen je) besede z rdečim podčrtava:

 

-          djali, star(insk)a podoba besede dali;

-          drugekrati, star(insk)a podoba besede drugič

(namenoma, vsaj tu in tam, za one neke brezkoreninske – bentiš, zopet moja skovanka – silne »poznavalce« jezika, uporabljam arhaične izraze, da imajo vsaj možnost videti kako ter iz česa nek jezik, novodoben, seveda, nastaja, op. p.);

-          šefovati, po principu direktorovati, je beseda za tisti biti-šef

(nikarte nasprotovati temu šefu, mrgoli jih, dandanes, ob slednjem piskru, prepričanem, da je radi tega »nobel«, op. p.);

-          nikarte, star(insk)a podoba besede nikar;

-          dežinka, po principu snežinka, deževna kaplja;

-          Sonkec (ali tudi Sonko), izpeljanka iz besede sonce, v mojem primeru (pa ne edina) uporabljana namesto občih, dokaj osladnih, pišk, l(j)ubic, princesk…

 

P.P.P.S.

Zdaj pa zares zapis zaključim.

Noč

Znova mi je dana noč

z mislijo, ki se množi,

ne opeša njena moč,

se za hip ne umiri,

znova mi je prek vsega,

do neba, morda še dlje,

pa čeprav na trdna tla

s treskom rado gre…

 

Jutro ni me, spet, budilo,

da v dan me svoj požene,

je priložnost izgubilo,

s tem ko ni imelo mene,

kava prej je zadišala,

kot sicer mi ljubo zna,

misel se je z njo podala

v usedlino, vse do dna…

 

Moram v času čas ujeti,

da ne zmanjka za korak,

da ne bo premalo kleti,

ker, pač, takšen sem bedak,

bolj lovim, manj mi ostane,

in tako je tudi prav,

kaj bi večnost, in v njej rane,

sem vsega preveč spoznal…

 

Znova mi je dana noč

z mislijo, ki se množi,

nič kot je bilo nekoč,

potonili upi vsi,

znova mi je dana noč

v dlani, da bedim nad njo,

v temo neskončno zroč,

kar bilo je, to je šlo…

Uboga bitjeca…

Da, uboga bitjeca, suverena celo, BOJDA, pri katerih ugoden trenutek, odsotnost preprek, dosegljivost želenega odločajo o njihovi »poštenosti«!

 

Da, prav o tem govori njihov »priložnost dela tatu«. In se, tudi sicer, izkazujejo na enake načine, kot se izkazuje ves nagonski svet, vendar - uradno prepoznanim živalim ne zamerim tega, da se po istih vzorcih kažejo, kot se kaže »človeštvo«, kajti uradno prepoznane živali o sebi ne izrekajo neresnic, obenem pa ne odločajo, v človekovem svetu, in o njem, pa da bi ga mazale, razkrajale, uničevale!

Dantejev pekel…

To, da bi Dante pod peklom obravnaval življenje, svoje, to me ne bi, niti malo, (za)čudilo, le tega ne vem, kako je do samo devetih krogov dospel, ko pa se na vsakem koraku lijak, iz nekih krogov sestavljen, samo oži, in oži… in vsaka nova ugotovitev, vsako novo spoznanje o izjemni redkosti tistih, ki bi si raj zaslužili, priča.

Nasveti za življenje človeka…

Ne čakaj, da dospeš pred vrata pekla, pa da vsa upanja opustiš, raje jih odmisli, še preden se jih lotiš porajati.

 

Ne, nisi ti »čuden«, s teboj je »narobe« samo to, da si se v čudnem, ne-svojem okolju znašel. A ne kruli z njimi, v kolikor želiš o(b)stati kot – ti!

 

Zmoreš dospevati do tistega prav, in ne glede na to, da ti ga bodo vsi kot ne-prav prikazovali, vztrajaj pri njem. Neumnosti je že sicer preveč.

 

Ne poslušaj njihovih jezikov, na njih boljših ni, opazuj njihova ravnanja. Besede, njihove, naj ti služijo samo toliko, da boš neskladja ugotavljal.

 

V kolikor najdeš človeka, se ga okleni. En sam ti bo v krepko večjo oporo, kot vsi oni. Če pa vas bo več, morda celo iz mlake pitno vodo naredite.

 

Ko ti bo najbolj hudo, ne obžaluj poti, po kateri si krenil, v kolikor si na njej čist ostal. Obstajajo umazanije, katerih najboljša mila ne sperejo.

 

Na svetu nisi zato, da bi užival v lepoti, pač pa zato, da bi lepoto vsaj skušal ustvarjati. In tudi to ima svojo ceno, v vesoljnem blatu.

Pa, spet, nekaj novega vem…

Danes, niti pol ure nazaj, sem izvedel, da ne bi smel govoriti o zadevah, kakršna je, na primer, dobrota, in da tega ne bi smel zato, ker sem sam grd, ne-dober.

Avtor te ugotovitve je do nje dospel na temelju tega, da me je v zadnjih časih nekajkrat prosil za pomoč, a mu je nisem hotel izkazati. In mu je tudi ne nameravam, kajti…

 

Taisti osebi sem večkrat pomagal in prepričan sem, da takšne pomoči, kakršna je bila moja, drugod ni bil deležen. Tudi v to dvomim, da so mu vsi ostali, katere pozna, skupaj, pomagali toliko, kot sem mu jaz!

Pri tej svoji pomoči, izkazovani mu, ničesar nisem pričakoval (z izjemo zadovoljstva te osebe, nekoliko lažjega, lepšega mu živetja), kaj šele, da bi karkoli terjal v zameno. Kadar tako počneš, takrat trguješ, in NE pomagaš!

 

Kljub temu, da ničesar nisem pričakoval, mi je dotična oseba obljubljala, nemalo stvari, vedoč, da se ukvarjam tudi z ustvarjalnostjo. In jaz, ki vem, da ta oseba razpolaga z možnostmi takšne pomoči, sem celo verjel besedam, obljubam, se, butec, z zaupanjem kazal…

 

Kadar verjameš, kadar zaupaš, obenem kadar želiš nekaj realizirati… takrat se ti tudi upi porodijo, in na njih temeljih tudi neka načrtovanja, dobesedno »zagledaš«, »vidiš« neko bodočnost, v kateri bo smelo zaživeti tisto, za kar si prizadevaš, za kar se trudiš, kar si želiš v življenje spraviti.

In – kadar verjameš, kadar zaupaš, kadar bodočnost snuješ, in pričakuješ, obenem pa se izkaže, da so obljube LAŽ, da tisti, ki jih daje, v istem hipu, ko so izrečene, nanje dobesedno »pozabi«, takrat…

Brez upanja se le-to tudi sesuti ne more, in brez sesutja upanja ni razočaranja, ni grenkobe, ni bolečine, nastale predvsem na dveh ugotovitvah. Na ugotovitvi tega, da od načrtovanega ničesar ne bo. Na ugotovitvi tega, da si – verjel lažnivcu, mu zaupal, da si, potemtakem, navaden bebec!

 

Laži ne obravnavam v podobi odlike, nasprotno, mi smrdi, kakor mi smrdi tudi »značaj«, ki se z lažmi, z goljufijami, prevarami… izkazuje. Za takšne celo menim, da ne sodijo v neko skupnost, da ne bi smeli biti obravnavani kot enakovreden njen del, kajti – če sem enakovreden nekemu ničetu, neki sprijenosti, potem sem niče, in sprijen, tudi sam. Vsaj tako me je moč obravnavati, denimo v okvirih pravnega reda, pa čeprav skušam biti čimbolj izrazito nasprotje omenjenemu.

 

Bodi dober do dobrih, do slabih pa bodi slab le toliko, da jim – ne pomagaš, da še naprej uspevajo znotraj (tudi lastnega) slabega!

 

Ja, danes sem to izvedel, in priznam – v rani svoji mladosti so me tovrstna zavračanja, izkazovana mi s strani občestva, prizadela, kasneje sem se jih naučil drugače gledati, obravnavati. Da le nisem tak, kakršen si ti, pa sem povsem zadovoljen. Če me neprimerno, slabo, smrdljivo (oni namreč zase »vedo«, da so dobri, pošteni in nasploh… ma, pravi biseri svojega svinjaka!)… kot neprimernega, slabega, smrdljivega označuje, potem mi predvsem to sporoča, da me ne šteje za sebi enakega. In to mi zadošča.

»Ne sodi po sebi«…

Tako znajo povedati, v svoj bran, oni, tisti, pač, ki IZKLJUČNO po sebi »ugotavljajo« vse, cel svet… ob čemer niti sebe NE poznajo, kako bi šele o drugem vedeli.

 

Absurd, eden izmed gromozanskih absurdov, s katerimi se izkazujejo, kajti – kako, za vraga, boš ugotavljal drugače, kot »po sebi«?!

Tvoje zmožnosti ugotavljanja so V tebi, potemtakem so DEL TEBE. Okoliščine, s katerimi se srečuješ, jih živiš, so TVOJE, potemtakem tudi iz njih izhajajoče ugotovitve obstajajo V tebi, so DEL tvojega zavedanja, védenja, so DEL TEBE. Je pa res, da obstaja gromozanska razlika med ugotavljanjem dejstev in »ugotavljanjem dejstev«, med objektivnostjo, dejanskostjo ugotovljenega, in med subjektivnostjo, tistim njihovim »vedeti PO SVOJE«…

 

Ugotavljajo na temelju posledic, a je pravilno izključno ugotavljanje na temelju vzrokov. Ugotavljajo na temelju videnega, slišanega, okušenega… na temelju čutnih zaznav, potemtakem, a je pravilno izključno ugotavljanje na temelju vsebine, potemtakem tiste neke »notranjosti«, do katere čutne zaznave objektivno NISO zmožne dospeti!

 

Da, v izhodišču VSAKDO ugotavlja »po svoje«, ker ne zmore iz lastne kože, pa je prisiljen uporabljati tisto, s čemer razpolaga. Tudi Galileo je »po svoje« ugotavljal okroglost planeta, in to, da se vrti, pa da krog Sonca potuje, a ni ugotavljal samo s »pametjo«, pač pa z RAZUMOM (= sočasna zmožnost, sočasno delovanje »pameti« in abstraktnega mišljenja), in je bil njegov »po svoje« skladen z dejstvi! Vsa Narava namreč temelji, funkcionira po LOGIKI, in razum JE logika… potemtakem Narava in razum GOVORITA ISTI JEZIK, jezik logike, zaradi česar je razum, izključno razum, zmožen ugotavljati tudi takšne zadeve (ki so sicer čutnim zaznavam nedosegljive), kakršne so, denimo, gravitacija, pa družbene zakonitosti, zakonitosti delovanja celote kot take in sleherne posamičnosti v njej, ne nazadnje psihe, mišljenjskih značilnosti (ne/zmožnosti) in značilnosti (ne/zmožnosti) čustvovanj…

 

Za obči »po svoje« je značilno to, da vsakdo »ve«… da se ta »védenja« (o istih stvareh) med seboj razlikujejo… da so ta »védenja« daleč od dejstev, od dejanskega poznavanja… pa zmorejo, kadar se lotijo »urejanja« sveta, samo škodo povzročati, prav ničesar koristnega!

 

Veš kdaj je neko védenje dejansko, neko znanje resnično znanje? Takrat, in samo takrat, kadar ga zmoreš z (vsem, vsaj načeloma) poznanimi dejstvi argumentirati in predvsem takrat, kadar zmoreš tisto, kar veš – izkazati v praksi! Če trdim, da znam narediti stol, a mi ga nikakor ne uspe narediti, potem je z mojim védenjem nekaj hudo narobe, takrat se izkaže izključno kot domišljavost, neposredna posledica – neumnosti! In to velja za vsa področja, na katerih se silni »strokovnjaki« s svojimi jeziki izkazujejo, medtem ko do praktičnega izkazovanja lastnih zmožnosti sploh ne dospevajo, da bi vsaj poznavanje področja svojega delovanja izkazali! In takšni »strokovnjaki« že kar (pre)dolgo časa »krojijo« svet…

 

Šola, šolanje… do spričevala dospeš, če izkažeš zmožnost ponavljanja učenega. Nihče te ne povpraša o tem, če »naučeno« tudi razumeš, kaj šele, da bi moral razumevanje praktično izkazati (ne govorim o poklicnih šolah, ne vem, o nekem mizarstvu, kjer obstaja tudi praktični del pouka). V takšnem primeru, ko bi na temelju razumevanja priznavali izšolanost, verjemi – tudi (ali pa še) »danes«, v času vsakomur dostopnega šolanja, bi bila absolutna večina brez kakršnegakoli spričevala… z izjemo nekih dokazil, ki o zmožnosti opravljanja obrtnih, ročnih del pričajo.

Ne sili tja, kamor ne sodiš…

To bi moralo biti pravilo, upoštevano in izvajano, pravilo, po katerem bi se vsak, do poslednjega, človek ravnal, čeprav…

 

Žal, a temu ni tako! In tudi biti ne more, takrat, kadar si rojen kot človek-razumsko bitje, in si rojen v sicer nagonskem, nerazumskem okolju, kajti – že od malega te dobesedno silijo, tako te učijo (in kaznujejo, če nisi »priden«), v svoje kalupe, v svoja »védenja« in »znanja«, v svoje načine izkazovanja. Dobesedno dresirajo te, iz tebe skušajo narediti kopijo njih, kajti izključno kot kopija, kot njim vsaj podoben, boš smel, med njimi, kolikor toliko nemoteno obstajati, pa čeprav…

 

Pa čeprav boš obsojen na trpljenje, kajti svoj dejanski jaz boš moral zanikati, ga potlačiti v svojo podzavest, da bo tam crkaval, počasi, a vztrajno in zanesljivo, vse dotlej, dokler tudi ne bo, povsem zares, ostal brez moči, crknjen, ti pa boš zgolj eden-izmed-neštetih-omembe-nevrednih!

 

Redki, silovito redki so posamezniki, ljudje, ki imajo to srečo, da so vsaj v okviru svojega neposrednega, družinskega okolja vzgajani, in ne dresirani. Vzgajani v misleča, suverena bitja, v bitja, ki zmorejo dospeti do lastnega mnenja, in smejo takšno mnenje tudi zagovarjati, ga ubraniti in predvsem – obdržati!

 

Ko zapišem, da enega samega človeka (še) nisem srečal, ki ne bi bil psihično vsaj okvarjen, če ne celo obolel, se ne zlažem, niti v eni sami besedi! Nisem ga srečal, praviloma srečujem izključno okvarjene. Na srečo ne povsem, docela okvarjenih, pa je moč iz njihovih mišljenj in čustvovanj, iz njihovih praktičnih izkazovanj o človeku ugotavljati…

 

To, da te naučijo verovati v »boga«, to je še najmanjše slabo, katerega boš deležen. Pač, veruješ v neobstoječe, in s tem svojim »bogom«, praviloma vsaj, nikomur ničesar slabega ne spočneš, celo nasprotno se zmore pripetiti, v primeru da nisi običajen, »normalen« vernik (ki zlahka na »božje zapovedi« pozabi, ko se v neprimernostih izkazuje). Ne, s takšnim verovanjem ni nič narobe, pa bi bilo bolje, tudi v primeru Marksovih ugotavljanj, ko bi nekakšne »opijate« iskali v nekih povsem drugih verovanjih, ki mrgolijo, dobesedno mrgolijo prek planeta. Denimo v verovanjih o tem, da so dobri, pošteni, pravilni… pa čeprav sploh vedo ne, kaj so, po človekovih merilih, dobrota, poštenost in pravilnost!

 

Vsi znani in »slavni«, ter predvsem »slavljeni«, vsi tisti, katerim gredo zasluge za VSE pozitivne spremembe na svetu, vsi so se, že v ranem otroštvu, soočali z okoljem, z njegovo »pravilnostjo«, vse njih so, že zarana, začeli »ubijati«, psihično, a jim, k sreči, vsaj v polnosti to ni uspelo! Celo Nikola Tesla – izkazoval se je z obsesivno kompulzivnimi motnjami, z ravnanji, ki so izpovedovala to, da je resno psihično obolel, z ravnanji, katerih v primeru lastne zdravosti niti slučajno ne bi izkazoval, a je bil kljub temu dovolj močan, (raz)umsko, da je številna odkritja zmogel! Koliko bi šele bilo teh odkritij, njegovih, ko ga ne bi okolje dodobra psihično »ubilo«?!

 

Ne sili tja, kamor ne sodiš, ne sili, če je v tebi vsaj delček tvoje osebne suverenosti obstal, med vsemi njimi, kajti okolje, povprečnost, brezličnost… zmore izkazovati izključno tisti »beži stran«, čim dlje stran, pa…

Ne sili med bebce, če nisi bebast, ne sili med prilagodljivce, če zmoreš biti moralen, ne sili v svinjak, če nisi svinja!

Da, ta svoj negativen odnos do malodane vsega, in vseh, kar in ki te obkroža(jo), boš plačeval, in to drago plačeval, do poslednjega trenutka svojega obstajanja, a boš vsaj svoj, samemu sebi zvest, in prepoznaven, ostal. Pa še nekaj bo za teboj, kar bo, četudi si nagrobnika ne omisliš, o tebi pričalo.

Ni nas veliko…

Ni nas veliko, ki zmoremo pisati poezijo, v njeni klasični podobi, upoštevaje melodičnost zapisanega, polnost rime, in predvsem, smiselnost zapisa. In pisanje klasične poezije je tisto, čemur pravimo vrh zapisovanja, zahtevnejšega od tega, preprosto, ni.

Da, ni nas veliko, nasprotno, bore malo nas je, in še krepko manj je takšnih, ki to zmorejo, suvereno, v dveh jezikih. In to zmoremo predvsem za to, da – bi nas obča bebavost, nepismena, o pravilih jezika učila, o pravilnosti zapisovanja…

 

Ni nas veliko, ki zmoremo prevzeti breme, v podobah neke, občim vsaj vidne, potemtakem tozadevne, nezmožnosti gospodarskega obstoja, in takšno »nezmožnost«, na povsem korektne načine, ter predvsem s samo-odpovedovanjem ter znotraj »poštenih« in njih goljufanja, kraje, vzdrževati leta in leta dolgo. Ne, ni nas veliko, in smo za to, da – bi nas obča bebavost, nezmožna samo sebe, vsaj v osnovah, prehraniti, učila o gospodarjenju, o pravilih trga, ekonomije…

 

Ni nas veliko, ki zmoremo ugotavljanje dejstev, ki zmoremo dospevati do njih razkritij, ki zmoremo tudi, če ne celo predvsem v praksi dokazati pravilnost lastnega ugotavljanja, za razliko od gomazečih, izključno jezičnih, »strokovnjakov«, in to zmoremo za to, da – bi nam obča bebavost, ki niti prsta, lastnega, pred nosom ne vidi, razlagala svet…

 

Ni nas veliko, ki zmoremo izključno na temeljih lastnih zmožnosti dospevati prek nekih poti, ki še zdaleč niso obče blatne, umazane, do nekih ciljev, ki občosti sploh zanimajo ne, čeprav med najpomembnejše sodijo, ker odločajo o tem koliko, če sploh, bo »svet« človeško, da, človečno, obstajal. In to zmoremo za to, da – bi nas obča bebavost, ki funkcionira po načelih roka-roko-umije, ti-meni-jaz-tebi, in je daleč od etičnega, učila o pravilnostih izkazovanja…

 

Ni nas veliko, ki smiselnost lastnega obstajanja vidimo v dejanskem tvorjenju dejanskega življenja, v lastnih namerah, prizadevanjih, v stremljenju k nekim dejanskim vrednostim, vrednotam, in ne v občem da-mi-je-lepo, v občem, vsestranskem, žretju in imetju, in to počnemo za to, da – bi nam obča bebavost, ki si sicer želi »lepšega sveta«, in si tega želi izključno zase, spotikala, večinoma tudi onemogočala korake…

 

Ne, ni nas veliko bedakov, ki skušamo čim bolj človeku ustrezno obstajati, in se ne pustimo strpati v vsakdanjost, v običajnost, v živalsko »normalnost«!

Daj, človek, zbudi se, že enkrat, in vsaj poskušaj, v smeri tega, da bo človeški svet dejansko samo iz ljudi sestavljen!

 

In potem tu in tam zaslišim vprašanje »ja kaj pa ti je tako hudega, da o takšnem svojem trpljenju govoriš?!« Bentiš, znotraj svoje pripadnosti, znotraj svoje povsem »normalne« vsakdanjosti, ne moreš vedeti, ne moreš, nikoli, razumeti, tega, kaj je meni »tako hudega«!

Če ugotavljaš, potem – pozor!

Ne išči človeka med dvonogimi živalmi, kajti vse, kar boš ugotovil, bo to, da – so celo uradno prepoznane živali boljše od njih! Če drugega ne, uradno prepoznane ne poznajo zavisti, škodoželjnosti, zlonamernosti, maščevalnosti, zlobe same po sebi! In se predvsem ne pretvarjajo, češ da so boljše od tega, kakršne so dejansko.

Bratstvo i jedinstvo…

… dok stoka ne poludi,

pa krene sve da ruši,

što ne može se ždrat,

nije svet za ljudi,

za sunce dato duši,

u blatu neće znat…

 

Bratstvo i jedinstvo,

tek neka lepa priča,

sa vetrovima pukla,

vlada životinjstvo,

čoveka neka sića,

da bi ga neman tukla…

 

Sve »pametno« i »lepo«,

i »dobro«, i »pošteno«,

a zbilja težak smrad,

međ njima samo slepo,

do kraja izgubljeno

čoveku san je dat…

 

 

Danes sem (za)spal, nadomeščal za dve noči, se nekaj prek enajste zbudil, in me je, ko sem, s kavo, pred zaslon sedel, vzdramilo…

 

Življenje so mi začeli uničevati že v mladih, mojih, letih, in so samo pridodajali, v teh svojih namerah, dokler ni bilo popolnoma uničeno. Pa mi ga niti vzeti več ne morejo, samo obstajanje je tisto, kar mi je še ostalo (in kar mi lahko vzamejo). Poleg neke preteklosti, kakopak, poleg tistega drobiža, katerega sem izkazal in čigar mrvice bodo, morda, ostale še nekaj trenutkov, takrat, ko v fizičnih podobah tudi mojega obstajanja več ne bo.

 

Pripadam eni izmed dokaj starih rodbin, rodbini, ki je kar nekaj takšnih, kakršen sem jaz, porodila. Takšnih »bebcev«, ki so se v skupno dobro trudili, med vso bebavo »vsevednostjo«, ki drugega, kot žretja in razkrajanja, ni zmožna. Netvorna, neustvarjalna bitja, brez obraza, brez načelnosti, etičnosti, le večno prilagajanje je tisto, kar jih v da-je-le-meni-dobro žene skozi čase.

 

Ne dajaj gnidam svobode, ne dajaj jim odločanja, kajti vse, kar bodo naredile, je to, da se bodo razplodile in, gomazeče povsod, uničile!

 

Bratstvo in enotnost?! Lep napotek, pravzaprav nagovarjanje, pozivanje, a znotraj človekove vrste popolnoma nepotreben. Človek je socialno bitje, s prirojeno potrebo po živeti-v-skupnosti in tej skupnosti v dobrem pridodajati… posledično, šele posledično to dobro tudi zase imeti.

Bratstvo in enotnost, sredi goltave sebičnosti, povrh še tako bebave, da skozi čase niti prsta pred nosom ne vidi?! Farsa, nepotrebno izgubljanje časa, energije, prizadevanj! Svinja je zadovoljna le takrat, kadar ji v ugodju njen smrad mineva, pa – čim se bo v koritu možnost pomanjkanja znašla, čim se bo pojavil nekdo, ki bo polno korito vsaj ponujal, pa čeprav lažno, takoj bo svojo »predanost«, svojo »načelnost«, »zvestobo« izkazala, in jo bo izkazala tako, da bo poprejšnje poteptala, kolikor ga požreti ni moč!

 

Obstajala je država, nekoč, ki je, v svoji zasnovanosti, in, v dobršni meri, tudi v izkazovanjih, med najsvetlejše, če ne celo edine svetle sodila. Država, ki pravzaprav obstajati ne bi smela, saj je tisto, kar je znotraj svojih meja združevala, ni bilo vredno! Že Cankar je (pa, še zdaleč, ni bil edini, ki je »lepo« o raznih »ljudstvih« pričal) o hlapcih govoril, s hlapci je pa tako, da…

 

Dokler obstaja gospodar, ki za razliko od splošne, bebave »slepote«, v bodočnost vidi, pa čeprav le toliko, da iz neutemeljenega, nedosegljivega lepe podobe riše… dokler obstaja gospodar, ki, vsaj kolikor toliko, skrbi, da je v koritu nekaj žretja, in nad njim, visoko, na nedosegljivem, podobice nekih sanj, v podobah nekakšnih ameriken-vej-of-lajf, koka-kole, na tleh rastočega denarja, blišča, kiča, ki srake v njih let vabi (pa čeprav je ta blišč le peščici omogočen, in nikakor vsem… to ne moti obče bebavosti, ki zase »ve«, da je »pametna«, »sposobna«, »zaslužna« in »vredna«), do takrat bodo črede za ščepcem soli drle, pa četudi se vsakokrat, skozi čas, izkaže, da od te soli le njen vonj dobijo, in še to zgolj na kratko!

 

Človek se trudi, človek ustvarja, človek gradi… in to, očitno, počne samo radi tega, da drhal, ko ji v tace in v gobce dospe, razkraja in uniči!

 

Da, zjutraj sem zaznal ime neke šole, v Srbiji (Bratstvo i jedinstvo), in to ime je povod za konkretno pisanje. Za »butasto« pisanje, kajti – le kdo na temelju »butastega« svoje misli razpreda?! Srbi pa so »butasti«, očitno, mislim, vsaj nekateri med njimi (večina je popolnoma isto govno, kakršno je večina v slehernem »narodu«!), v nasprotnem tako poimenovanih šol ne bi več imeli, v »naprednih«, »demokratičnih«, »svobodnih« časih… in ne bi imeli raznih ulic in cest, po nekih prešernih, denimo, nazvanih… in prek njih radijskih valov ne bi bilo moč slišati pesmi z vseh področij nekdanje Juge. Ne, vse ostalo da, le takšnih zadev ne bi več bilo…

 

Nekoč so Švabi v živinskih vagonih Deželane iz njihovih domov preganjali (večina jih je bila, kakor jih je, vselej, zgolj »poštenih«), kolikor jih niso pobijali in zasužnjevali, seveda, danes so vzor, sodijo med gospodarje, ki o »suverenosti« in »pokončnosti« te obče nevrednosti pričajo. In – bog ne daj, da bi bila govnom pomembna glava, tvorna, z dobrim se izkazujoča, ne, ona zgolj do polnega vampa, in riti, vidijo! Pa četudi nikoli ne dospejo, do (tudi »njihovega«) ameriken-vej-of-lajf, že vonj soli je dovolj, da teptajo, dokler ne bodo do konca poteptala!

Nekoč so Švabi, v živinskih vagonih, »poštenjake« razganjali… nemalo jih je dospelo (tudi) v Srbijo, kjer so jih tamkajšnji na svoje domove sprejeli, in, poleg strehe, podelili vse, tudi hrano, kar so imeli, neko revščino, po vsej verjetnosti… in so (po)delili, čeprav še zase niso imeli dovolj, za neko nemoteno obstajanje… ja, (po)delili so neki »primitivni Južnjaki«… blagor »naprednim«, smrdljivim Severo-zahodnjakom!

 

Da, že od mladega so mi uničevali življenje. Vedno sam, na nekem svojem, in njihovem popolnoma nasprotnem bregu, vedno »neumen«, »neveden«, sredi obče »pameti« in »vednosti«, vedno »nepravilen«, sredi občega svinjanja. Kdo mi je kriv, da so me, očitno, na napačnem planetu rodili?! Med »sodobne ljudi«, ki so tako daleč od človeka, da dlje biti ne morejo!