Bolj slabi obeti…

… se obetajo, pravzaprav – če bo šlo tako naprej, je vprašanje, če bo sploh kaj ostalo, od kakijev, kajti komaj se začnejo barvati, že se jih ptice lotijo. Prej so se jih tudi sršeni, še zelenih, a je vsaj te ohladitev, zaenkrat vsaj, »zamrznila«.

To pa ne bo šlo…

Popoldne pričakujem serviserja. Pripeljal bo Astrid, z opravljenim servisom in tehničnim pregledom, seveda.

Zadovoljen, glede tega. Jutri še glede registracije uredim…

Uspelo mi je, prek telefona, po ne vem koliko poskusih, »ujeti« dimnikarja. Jutri ne more, bo pa tu (upam, da res) v sredo zjutraj. Zadovoljen, tudi s tem, kajti – če nastopi potreba, bova Mala in jaz lahko zastavila kurjenje, ne da bi se bala, da bi dimnikar hodil čistiti zadeve…

Pravzaprav sem zadovoljen tudi s tretjo zadevo, pa čeprav se ni v zadovoljstvo, vsaj celovito ne, prelevila…

 

Povprašan, pravzaprav naprošen sem bil, da bi prevedel neko knjigo, srednje obsežno. Dobro, zadeva mi, načeloma, ne bi povzročala preglavic, malo »miganja«, opravljena usluga oziroma pomoč, pa bi šlo, vendar – zadeva je s področja medicine, kar pa je, v polnosti, zapletlo stvar. Niti strokovnih izrazov, premnogih, ne poznam, kaj šele, da bi vedel o tistem, o čemer medicinska terminologija izpričuje! Ne gre, ne more iti tako…

 

Ampak takšne stvari celo »strojno« prevajajo, sem slišal, v podobi nekakšnega argumenta, ki naj bi me prepričal.

Da, vem za te »strojne«, računalniške prevode, kar nekaj sem jih že izkusil, in jih, prebrane, povsem zanemaril, takrat ko sem nekomu tovrstno uslugo delal. »Stroj« namreč samo siromaši jezik, nima zavidanja vrednega besednega zaklada, marsikdaj pomena zapisanega ne zmore razbrati, pa v neumnost »prevede«. Resda ni edini, resda se tudi večina »prevajalcev« na tak način izkazuje, a – kadar obljubim, da bom nekomu naredil uslugo, takrat to skušam čim bolje opraviti. Česar pa ne morem narediti, če niti tega ne vem, o čem izvirno besedilo govori!

 

Pa verjetno bi zadoščalo, je prepričevanje sledilo v svoje nadaljevanje.

Komu? Meni vem, da ne. Že tako sem, leta nazaj, prevajal neke knjige, mislim, da jih je bilo štiri, ali pet, s čemer sem skušal (tudi moralno) pomagati nekemu možakarju, in preklinjal vmes, ker so se mi besedila zdela tako neumna, da jih niti bral ne bi! Jaz pa sem jih ne samo prevajal, pač pa tudi dopolnjeval, popravljal. In takrat sem se zapermejdušal, da bom v prevod jemal samo še kakovostne tekste, in jih temu primerno tudi spod-svojega-peresa izkazal.

 

S tem bi mi naredil uslugo…

Ne, motiš se, ne bi (ti) je naredil, nasprotno – zaradi mojega nepoznavanja bi lahko prevod tudi butast izpadel, pa je le bolje, da se v zapisu o prevajalcu znajde ime, ki pozna področje. Je manj škode, če bo prevod jezikovno šibkejši, kot če bo bedarije kvasil!

 

In tako sva, ob še nekaj preostalih besedah, zaključila to vprašanje. Na-prvo-žogo, neposredno, potemtakem, nisem zadovoljen, ker sem uslugo odrekel, celovito gledano pa sem, še kako, ob upanju, seveda, da bo najden ustrezen prevajalec, pa zamisel ne bo ugasnila. Raje takoj priznam, da sem bedak, kot da bi bedaštvo izkazoval v podobi podpisanega prevoda, in to s področja, o katerem – pojma nimam!

Lilika, kje si…

Marsikaj se têžko kaže,

če pristop pravilen ni,

pa stvari preproste baže

silijo znoj, da znoji…

 

Za skrivalnice, denimo,

poglavitna reč se zdi,

da smo tiho, in da ždimo,

kjer ne vidijo oči…

 

Prostor majhen, kot na dlani,

kavč (pod njim je moč, za silo),

stol (ki senco skromno hrani)

in omara (za perilo)…

 

Zunaj: v šopu regrat se razdaja,

preša, miza, klop in čok…

a iskanje traja, traja,

kadar skrije se otrok…

 

Resda ga je z daleč zreti,

a prehitro najti ni,

dlje kot iščeš, bolj posveti

se veselje iz oči…

 

Ni iskati kam se skriti,

je dovolj že radovanje,

in oči z dlanmi prekriti…

pa bo trajalo iskanje!

Ne počnite tega doma…

Ni hujšega, slabšega, nevarnejšega, kot je – biti prepričan v neko znanje, obenem pa tega znanja ne imeti!

 

Kadar veš, da nečesa NE veš, NE znaš, da ti zadeva niti toliko ni poznana, da bi jo lahko razumel, takrat se zavedaš lastne NE-zmožnosti, pa, posledično – NE greš popravljati pralnega stroja, ker se zavedaš, da zmoreš (radi svojega neznanja) okvaro povečati.

 

Pri »praktičnih« zadevah je krepko drugače, lažje. Denimo v nekem gradbeništvu – vidiš načrt, veš, kako narediti beton, veš, kako uporabiti armaturo, zidak, kako vzidati stavbno pohištvo… vse, kar potrebuješ, za učinkovito, uspešno opravljanja dela, je 1) znanje (neka poprejšnja praksa), 2) poznavanje materialov oziroma vgradnih elementov, 3) psiho-fizična zmožnost za opravljanje dela in 4) volja po opravljanju istega. In takšnih praktičnih del se zmore malodane vsakdo pri- oziroma naučiti, dočim…

 

Dočim je na področjih, pri katerih predmeta svojega delovanja NE vidiš (in ga tudi z ostalimi čutnimi zaznavami NE zmoreš opredeliti), popolnoma drugače! In teh področij sploh ni malo, obenem so krepko pomembnejša, kot vsa praktična dela! Pomembnejša in krepko bolj presodna za samo živetje, tako sleherne posamičnosti, kakor tudi skupnosti kot celote! Denimo…

V zdravstvu je znano, da NE more biti vsak zdravnik diagnostik, pač pa zgolj – obrtnik, priučen izvajalec določenih opravil, kajti – NI moč vsake okvare zdravja ugotavljati s pomočjo mikroskopa, laboratorijske analize, rentgenskega posnetka… in tudi tam, kjer je to mogoče, tudi tam NI najbolje, če si zgolj »zdravnik«, NE-zmožen prepoznavanja simptomov, upoštevanja nekih okoliščin živetja obolelega, NE-zmožnega razumevanja palete vzrokov, ki zmorejo pripeljati do NE-zdravja (»prelepi« primeri za pravilnost te trditve se kažejo v podobah raznih psihosomatskih obolenj, pri katerih bo »zdravnik«, obrtnik, »zdravil« telo, čeprav bi MORAL zdraviti psiho, in bi bolezen, posledično, z ozdravljenim psihičnim stanjem SAMA prenehala obstajati… dočim z »zdravljenjem« telesa ne samo da vztraja, in obstaja, pač pa se stanje, kljub zdravilom, samo poslabšuje)…

 

Drug primer so vsa tista izkazovanja, ki govorijo o t. im. družbenih odnosih, o tem kako in kdaj se »družba« izkazuje znotraj nekih, specifičnih okoliščin. In je za učinkovito soočanje (potemtakem tudi raz/reševanje) potrebno ne samo POZNAVANJE družbenih zakonitosti (od ekonomskih, prek pravnih, do socioloških), pač pa tudi RAZUMEVANJE istega, in v okviru tega razumevanja tudi PREPOZNAVANJE porajanja določenih stanj! In tega (večinska) pamet NI zmožna, ker takšno izkazovanje brezpogojno terja ZMOŽNOST POSREDNEGA dospevanja do vsebin, v katerih se nahajajo vsi vzroki posamičnih izkazovanj. Pa ni, radi tega, prav nič čudnega to, da »strokovni« ekonomisti »vedo«, da ti bo bolje, če boš dninar (kot pa bi ti bilo, ko bi sam o sebi odločal!), in ni prav nič čudnega niti to, da se znotraj najvišjega pravnega organa, znotraj Ustavnega sodišča, sodniki NE zmorejo poenotiti, v svojih mnenjih, kajti – razumsko osnovani RAZUMEJO CELOTNO problematiko, nagonsko zasnovani, a »strokovno izšolani«, celo do doktoratov dospeli, »razumejo« le neposredno, dobesedno, nek konkreten del(ček) celote, NISO pa zmožni kompleksnega, celovitega vpogleda (in razumevanja) v problematiko! Pa so zakoni tako jasno, nedvoumno zapisani, da bi jih VSAK izobražen posameznik MORAL razumeti… ko bi dejansko šlo za izobraženega posameznika, in ne zgolj za »izobraženega« (tudi posameznika, večini pripadajočega) NE-umneža!

 

Ene same ceste NE znajo narediti, ne da bi morali, med delom, popravljati dogovorjene cene, kajti – tega-pa-takrat-nismo-vedeli! Pa bi MORALI vedeti, zlasti tisti, ki NAJ bi temeljili na izkušnjah, in bi MORALI predvidevati tudi različne vrste materialov, s katerimi se bodo, pri delu, srečevali.

Na poplavnih področjih gradijo objekte družbenega pomena – vzvratno! Najprej postavijo objekt, nato gredo, za že poplavljenega, urejevati proti-poplavno birokracijo, na koncu izvedejo ukrepe, ki NAJ bi, v bodoče, onemogočali ponavljanje neljubega! Z drugimi besedami – tako »pametna« je pamet, da se zmore kot NEZADOSTNA izkazati celo tam, kjer se je moč zadev naučiti, kjer je moč zadeve VIDETI, kjer so zagotovljena vsa sredstva za uspešno opravljanje dela!

In še toliko »lepše« se obeta bodočnost, glede na to, da tudi tam, kjer NAJ bi iz rok NAUČENE spustili (v šolah), »učitelji«-obrtniki NISO zmožni razlagati snovi (ker je tudi sami dejansko NE razumejo), pač pa znajo le – ponavljati, kar so njih na/učili, in kakor so jih naučili, brez slehernega dvoma, pomisleka, kaj šele ugovora!

Šola se množi v napake…

V časih, ko je spričevalo

znak strokovnosti postalo,

še krepko se lažje kaže,

da papir se rado – laže!

 

Strumno na rušilni poti

mnogi so foh-idioti,

ni drugače se odviti,

kot dospet v – globeli riti!

 

Ni pardona, ni dileme,

nedopustne so izjeme,

ko gredo razreševati

v nagonih Svet – primati!

 

Kjer papir dokaz je znanja,

tam še bog pomoč odklanja,

šola se množi v napake,

pardon – v izobražene bedake!

Naj te Dobro vodi!

Sonce zbujaš mi v življenje,

zvezde trosiš prek neba,

rádost si mi, hrepenenje,

razlog, da se mi še da…

 

Moja moč si, in vzpodbuda,

moja misel, moj si spev,

je brez tebe težka, huda,

a s teboj bom izgorel…

 

Bolj kot ptica glas tvoj poje,

ko v smehu frfotaš,

žalost tvoja breme moje,

mi oči svetliti znaš…

 

Tvoj korak je moja nada,

vse bolj čvrst je, in gotov,

ko te ni, mi tema pada,

ko si tu, sem kakor nov…

 

Dete moje, ljubo, milo,

moj utrip, in moja kri,

si želim, da te vodilo

Dobro bi, in med ljudi!

Beee smer…

Hčere in sinovi domovine mile,

so bodočnost višje sile obznanile:

že v tunelu videt luč je v daljavi,

naši so koraki pametni, in pravi!

 

To, da prav vse vemo, ni o tem dileme,

v pridnosti, poštenosti tudi smo izjeme,

vile sojenice so prerokovale,

da nam bodo želje zvezde obsijale!

 

Kaj bi z drugo Švico, prva bode Kranjska,

vsepovsod spoznavna, še za druge sanjska,

vrli smo častilci svetega Trigláva,

nam nebo pritiče, z njim pa tudi slava!

 

Kmalu še pa treba nam ne bo sploh dela,

jela bo prek glave, rádost bo žarela,

zmožni smo, in kleni, na tej sveti poti,

ni usodi druge, pa nam gre naproti!

 

Skupaj, in le družno, brat naj brat bo bratu,

ne le mleko, med, živeli bomo v zlatu,

še poslednja muka bo v zaton zašla,

kmalu bomo ideal celotnega Sveta!

 

Vsake kvatre pride do obljub donečih,

vsakdo bi najraje na vseh drugih plečih,

ena zgolj težava v glavé ne gre:

napačna je smer, v katero vodi – beeee!

Svetopisemski Frojd…

Uboga pamet, ki »zabetonira« neka svoja prepričanja, in se jih, v želji, da bi samo sebe z njimi poveličevala, drži kot pijanec plota, obenem pa, tudi na tak način, izpoveduje, in dokazuje, samo to, da prek meja pameti ni zmožna seči…

 

Že obče, in vsakdanje, razmejitve, ki »nas« ločujejo od »njih«, pričajo o nezmožnosti dojemanja, posledično tudi o nezmožnosti upoštevanja dejstev kot takih, od Sveta, v silni njegovi raznolikosti, a kljub temu v podobi enosti (samo en planet = en prostor je vsem dan na razpolago, in ta prostor vsi pojmujejo kot svoj dom), do vsega ostalega. In, kakopak, to, da sta »mi« in »po naše« prispodobi nekega zmagoslavja, nekega vrhunskega dosežka, neke optimalne podobe obstajanja, po kateri naj bi se tudi »oni« zgledovali, se ji prilagajali, jo celo za svojo sprejemali (ter s tem, posledično, brisali razlike, in različnosti, ki so povsem naravno zasnovane, in živeče), to pa je vrhunec, ali vsaj eden izmed njih, izkazovanja – bebavosti, tako značilne za pamet, hitečo opredeljevati, pojasnjevati, urejati…

 

Med te delitve, kakopak, sodijo tudi »narodi«. Sprva, ko je dvonoštvo še živelo v nekih majhnih, številčno gledano, skupnostih, je bilo še moč govoriti o nekih (na)rodovnih skupnostih, kasneje pa, ko je prišlo do pretoka oziroma kroženja vsega, in tudi živečih posamičnosti, kasneje pa je ta rodovnost v takšni meri izgubila na svojem obstajanju, da je moč govoriti tako o sorodstvenih povezavah povprek, prek celotnega planeta, kakor tudi o tem, da so, pri sodobnih državah, neki dogovori, oziroma njih posledice (državne meje in teritorij, uradni jezik, pravni ne/red…) bistveno večjega pomena pri opredeljevanju narodov, kot pa neke sorodstvene povezave, a, kljub temu…

 

Nič je nič, in kadar obstaja zgolj v podobah »človeštva«, takrat si MORA (povsem psihična zadeva, v podzavesti utemeljena) tisti »nekaj« izmisliti, najti, si ga pripis(ov)ati, da bi iz niča nastal »nekaj«, »nekdo«. In na tak način deluje ne samo zaradi neke (niti ne posledice zavestnega ravnanja) tozadevne prepoznavnosti, pač pa predvsem zaradi nuje po razvrščanju sebe na neki umišljeni »vrednostni lestvici«, pri čemer je, kakopak, pripadnost »nam«, in »našemu«, pričevalec pomembnosti, pravilnosti, sprejemljivosti oziroma dopustnosti. Vsaka čreda pozna takšna izkazovanja…

 

Narodi, ki, absurd, v svojih fizičnih podobah sploh ne obstajajo, lastno »pomembnost« gradijo na izstopajočih posameznikih, ki, še večji absurd, sploh ne izhajajo iz teh narodov, niso del občosti, pač pa pripadajo (vsaj ali predvsem na področju znanosti in umetnosti, najvišjih podob izkazovanja zmogljivosti uma) svetu kot celoti, človeštvu, potemtakem – razumu. In ne nagonom, iz katerih je občestvo, potemtakem slednji narod, sestavljeno. In med te posameznike sodijo tudi »največji« znanstveniki, teoretiki in praktiki, pisatelji, pesniki, slikarji, kiparji, arhitekti…

 

Kakopak, sila zahtevno je dospeti, med vso pametjo, do nekoga »največjega«, potrebna so usklajevanja, predpisovanja, opredelitve… pa je povsem nesmotrno to, da bi te »največje« fleksibilno ( = življenjsko) obravnavali, ne, je le bolje, da jih enkrat razglasiš, potem pa za večno večnost kot »največji« ostanejo, pa čeprav…

 

Pa čeprav s tem izpoveduješ, da nisi zmožen upoštevati časa, denimo. Da nisi zmožen sprotnih ugotavljanj, posledično vrednotenj.  Da nisi zmožen soočenja s preprostim dejstvom, ki o nenehnem spreminjanju, potemtakem razvoju, govori. In, z druge strani, da si zmožen počenjati bedarije, neupoštevati dejstva, presojati, kajti…

Celo gora (vsakodnevno, čeprav očem neopazno) spreminja svojo višino, bodisi radi erozije, bodisi radi posedanja gmote, bodisi iz nekih drugih razlogov, pa… bi ne bilo popolnoma butasto, ko bi se (banalen primer!) Triglavu, denimo, zgodil nek grozovit potres, tako silovit, da bi mu »odnesel« (zgornjih) dvesto višinskih metrov, obenem pa bi, še vedno, govorili o taistem Triglavu kot najvišji »slovenski« gori?! Čeprav bi bila Škrlatica višja!

 

Da na pričujoč način pretiravam, da krivično bebavost pripisujem »narodu«… bi bilo tudi moč slišati, pa čeprav – mar ni povsem enako na ostalih področjih, tam, kjer so Prešeren, Cankar, Plečnik… »največji«, v času »zabetonirani« vrhunci, mimo katerih se nihče ne zmore, pravzaprav ne sme prebiti do vrha?! Seveda izključno v primeru, da si ta vrh tudi dejansko zasluži.

Samo v dveh primerih je takšno »betoniranje« logiki (razumu) sprejemljivo: v primeru objektivne neke jasnovidnosti, v okviru katere bi »narod« videl dejstva vse do konca (lastnega) obstajanja, in v primeru  obstajanja bebavosti, ki se drugače kot z nekimi svojimi verjetji, in verovanji, z nekimi (izključno na neumnosti temelječimi) prepričanji ni zmožna izkazovati. Kdo bi vedel, kateri je dejanski razlog obstoječega (tudi) tovrstnega razvrščanja…

 

Priznam, kar dolg uvod sem izkazal, upoštevaje to, da sem se namenil pisati o Frojdu, pravzaprav o tem, kako ga pojmujejo, tudi »strokovnjaki«, in obravnavajo. Kajti tudi Frojd je »največji«…

Tega, da je začetnik psihoterapije, te vloge mu nihče in nikoli ne more vzeti, niti osporavati, kajti dejansko je, o tem pa, da se (možganski) beton »zabetonirano« drži Frojda kot nekakšnega svetopisemskega razsvetlitelja, o tem pa bi bilo moč prenekatero besedo izreči, kajti…

Dva razloga sta, ki (ne samo v konkretnem primeru) kot nespametno takšno početje opredeljujeta, in ta razloga bi lahko opredelil kot 1) čas, z vsemi spreminjanji, in 2) vsebina, ki naj bi bila ugotovljena, potemtakem tudi prepoznana in kot specifična obravnavana…

 

Za znanost (ne za »znanost«!) velja, da jo vodi dvom, neko nezadovoljstvo ob spoznanem, neka želja, celo potreba po dospevanju še-dlje, še-globje, še-širše. Znanost se ne zmore, in se tudi ne sme, zaustavljati ob spoznanem, pač pa jo sili, na temelju spoznanega, nadaljevati z ugotavljanjem. Smo namreč (zanemarljive) drobtinice, v odnosu do obstoječega (kaj šele v odnosu do časa, posledično do spreminjanj, katera poraja), in samo neumnost je zmožna (to je celo njena »odlika«!) dospeti do ugotovitve, da o nečem – vse ve! Dejansko je namreč popolnoma drugače, pa je radi tega tudi Sokratov »vem, da nič(esar) ne vem« potrebno popolnoma drugače upoštevati, kot ga upošteva povprečna neumnost, in ga je treba razumeti takole: dlje kot dospem, več kot odkrijem… več neznanega se mi poraja! Kajti – tudi v primeru, da po nekem (posamičnem) vprašanju dospem do končnega odgovora (a izključno odgovora na to, konkretno vprašanje), ne morem preprečiti, niti zanemariti tega, da se mi v odnosu do vsega ostalega nova vprašanja rojevajo! Sleherna posamičnost je namreč nujno delček neke celote, in kot takšna v interakciji (s to celoto), radi česar se mi VEDNO, in na vsak zato, pojavi nek (nov) zakaj…

In, če to ugotavljanje prenesem na Frojda (kateremu, niti slučajno, ne želim zmanjševati vloge raziskovalca), potem se, med ostalim, povprašam: je moč, da nekdo (in to zgolj v času svojega tvornega ukvarjanja z določenimi vsebinami) dospe do (do)končnih spoznanj, in to celo na takšnem področju, kot je – psiha, podzavest?! NE, zagotovo nečesa takšnega NI moč pričakovati, zlasti radi tega, ker je podzavest, denimo – krepko obsežnejši pojem, kot je vesolje, in bodo prej odkrili poslednji delček vesolja, kot pa dospeli do utemeljene (upravičene) trditve o dokončnem, nespornem poznavanju podzavesti!

Toliko o času, glede vsebine pa…

 

To vprašanje ni nič manj sporno, od vprašanja, o katerem sem pravkar zapisoval, morda je celo še (krepko!) bolj problematično, kajti…

Kadar ugotavljam (značilnosti) jabolka, takrat je priporočljivo to, da POZNAM predmet svojega ugotavljanja, da vem, kaj je jabolko, pa da, posledično – ne zmešam, v istem žaklju, skupaj jabolk in kutin, potem pa na temelju vsega tega zmešanega ugotavljam značilnosti – jabolka! Kajti – če bom tako naredil, potem ne bom dospel do ugotovitve dejstev, do objektivne podobe proučevanega sadeža, pač pa se mi bo neko povprečno jabolko kazalo tako s svojimi, kakor tudi z značilnostmi kutine! In, vidiš, Frojd je pa natanko to naredil – dve zgolj zdaleč primerljivi podobi obstajanja je »zmešal« v enem žaklju, potem pa do svojih ugotovitev dospe(v)l, čeprav…

Za občost velja (ne glede na uradne-ugotovitve/pojmovanja-znanosti-in-»znanosti«!), da je NAGONSKE ZASNOVANOSTI (potemtakem je NE-razumska!), dočim je človek RAZUMSKO bitje! In za nagonska bitja velja, da jih VODIJO NAGONI (čeprav jih je, v določenih okoliščinah, moč voditi z nekimi predpisi/zapovedmi/prepovedmi, in predvsem z nekimi tožniki/sodniki/biriči), medtem ko za razumska bitja velja, da jih vodi razum (in so zmožna, tako celo počnejo, zanemariti/odmisliti svoje nagone, ter, posledično, ravnati skladno z nekimi svojimi idejami/ideali, ter pri tem zanemariti sebe in neposredno lastne interese, v prid interesov celote, skupnosti… ali zgolj nekoga drugega!). Pa to ni edina »malenkost«, po kateri se obči razlikujejo od posameznikov (ali obratno), daleč od tega, kajti – določena čustvovanja, denimo ZAVIST, se nagonskim bitjem, ŽIVEČIM V ČLOVEKOVEM SVETU, bistveno lažje porajajo, in pogosteje… ko svoje »dosežke«, ko svoja »znanja« in »poznavanja« primerjajo (brez sleherne osnove, kakopak) z dosežki, znanji, poznavanji človeka! Pa NEIZOGIBNO dospeva tudi do kompleksa manjvrednosti (čeprav /tudi/ ta kompleks »gloda« v podzavesti, pomeni, da se ga njegov izkazovalec NE zaveda!), ki je (tudi) neke vrste »gonilec« (usmerjevalec) določenih ravnanj. In…

Kakor so obči v številčni prevladi (celo v takšni, da je do razumsko zasnovanega izjemoma dospevati!), ne zmorem niti podvomiti v to, da je (tudi) Frojd do svojih ugotovitev dospel tako, da je… zmešal jabolka in kutine, potem pa značilnosti povprečnega sadeža ugotavljal, in te značilnosti pripisal – tako nagonskim, kot tudi razumskim!

 

Sicer ne vem, celo dvomim v to, če sem z zapisanim dovolj nazorno označil (sicer izjemno pomemben!) Frojdov znanstveni prispevek, predvsem v njegovi spornosti… vem, to pa zagotovo, da zmorejo moje besede povsem bogokletno delovati, celo kot neumne, pa radi tega omembe nevredne… a za več od zapisane razlage bi bilo škoda časa. Če bo že obstoječa šla v nič…

Naj brenči!

Dan krati se, noč dolži,

soncu jenjajo moči,

hlad pritiska na kosti…

a vsaj komarjev ni.

 

V daljo silijo luči,

kremplji rastejo temi,

ko moreče se krepi…

a vsaj komarjev ni.

 

Lega čas, da v mir zaspi,

ni živetju, da leti,

vse manj ptičica žgoli…

a vsaj komarjev ni.

 

Bliža se morečnost zime,

in takrat me vselej prime:

v temi, v mrazu pesmi ni,

naj komar spet zabrenči!

Kobilica in dete…

Skozi trate, preko bilja,

tja, kjer vabi vonj obilja,

sočno rastje, dobra paša,

ki radóst prinaša…

 

Dolgonoga, vitka, sloka,

prava čarovnija skoka,

včasih krila bo razpela,

strumno poletela…

 

Dete je za njo podeče,

a za nos ga žverca vleče,

noče se pustit ujeti,

slabi so obeti…

 

Ko se čuda pripetijo,

krila rada pogrešijo,

pa, namesto v gosti travi,

znajde se na glavi…

 

Zdaj zamenjane so vloge,

hujše ni sveta nadloge,

kot če zver preti na glavi,

da te v trebuh spravi…

Življenju v spomin?!

Ne vem, kaj bi spisal življenju v spomin.

Morda pot do pekla, njegovih globin,

ki vneto, zagreto, vse v dobro spočeto,

požirajo vztrajno, goltavo…

Morda pa… med zvezde sem tudi letel,

za hipec samo, da sem dihat jih smel,

a vse kar je sveto, bilo mi je vzeto,

izničeno vse mi sanjavo…

Ne vem. Se mi zdi, kot da nisem od tu,

s planeta ničevosti prazne, smradu,

ki v znaku priklona tepta brez pardona

kar človek živeti bi znal…

Morda me izpljunil je nek bel oblak,

in mi je usmeril po svoje korak,

da nisem patrona povprečnega klona,

ki žrl bi le, in zasral…

Ne vem, res ne vem, ga je malo bilo.

Dokler ni iskanje v odgovor zašlo.

Resnica ni lepa, zato se otepa

dospetja v šir prek sveta…

A bržčas bo nekaj besed le ostalo,

da skažejo v grobem, in v kratkem, vsaj malo,

pravica se slepa v krivice potepa,

nagon ji drugače ne da…

Ne vem, kaj bi spisal življenju v spomin!

Je vztrajal, in lajal, dokler ni bil hin?!

Morda pa… dokler ni utekel v svoj nič,

ga stiskal za vrat je, nenehno, hudič…

To, kar zreš…

Kar zdaj zreš, to izpuhteva,

da v nič nek izpuhti,

kaže to kam midva greva

v prazno trositi sledi…

Kar imaš, je že poteklo,

prej kot pride v roké,

bi drugače ne povleklo

v nove sanje, in željé…

Mórda za teboj ostane,

da drug vrže v smeti,

nisi kakor cvet s poljane,

ki poljani se deli,

da oplaja, pridodaja,

radi njega da ostaja,

radi njega ne nehuje,

ko viharjem vsem kljubuje…

To, kar zreš, je zrak v dlaneh!

Solza ni, in niti smeh,

ni veselje, in ni tuga,

le privid, le laž-zlato,

ki odplakne tvoja truga

ga globoko v zemljó…

To, kar zreš, je le zrcalo:

nek okvir… prazno ostalo.

Čas, ti, čas…

Prijatelj me je, z neko svojo objavo, vzpodbudil k zapisu…

 

Njutn je o absolutnosti časa govoril. In je imel prav, a zgolj deloma prav, kajti čas je absolutna kategorija, v tem smislu, da večno skozi večnost obstaja, in da v tej večnosti večno odmerja, odšteva, razkraja in pospravlja… obenem pa tudi oplaja in poraja. V nasprotnem smisla ne bi imel, ko ne bi mogel, skozi samega sebe, krožiti…

 

Ajnštajn je, nasprotno, o relativnosti časa izjavljal. In je tudi on imel prav, prav tako deloma, kajti…

Skozi različne »oči« različno odteka.

Skozi različne podobe obstajanja se, tudi radikalno, različno izkazuje… pa je, denimo, neki »muhi enodnevnici« dan njena cela večnost, medtem ko je nekemu planetu, kaj šele vesolju (»stvarstvu«) kot takemu, večnost malodane v nedogled razvlečena. Potemtakem…

 

Če imata oba prav, četudi, na bežen, nerazumevajoč pogled različno o istem govorita, potemtakem je čas absolutna relativnost, ali pa relativna absolutnost, kakor ti je ljubše, predvsem pa je pokazatelj resnic(e)… pa ne v tistem občem smislu tega-pa-takrat-nismo-vedeli-zdaj-pa-vemo, ker obči nikoli zares ne vedo, o tistem vsaj, do česar ne zmorejo s čutili dospevati, pač pa… ko pomislim koliko »bedakov«, dobesedno prvovrstnih »butcev« je čas razkril, v podobah nekih redkih posameznikov, ki so, vsak v svojem času, poznavali dejstva, resnice, dejansko vedeli o njih, medtem ko so vsi ostali »vedeli« popolnoma drugače, povsem praznoglavo, potem – mejduš, ko časa ne bi bilo, in njegovega delovanja, potem bi obči samo pri tistem to-pa-»vemo« ostali, in do tistega takrat-pa-nismo-vedeli sploh dospeli ne bi!

Lišček in kombinacija za dovolj-je…

Da, liščka imam, spet, po enem letu…

 

Ne, ne, ni priletela, neka onemogla ptica, da bi jo s tal pobral, in si jo lastil, daleč od tega, le – Astrid sem čistil in »očistil«. To počnem sila pogosto, natančneje enkrat letno, pa še to zadnji dve leti, da razbremenim serviserjevega delavca, ki je v predhodnih treh, štirih letih avto temeljito očedil, preden ga je na tehnični pregled peljal. In tudi račun, za servisiranje, bo radi tega nekoliko nižji…

 

Pral sem jo zgolj z vodo, katero sem iz zalivalke zlival, in z gobico, takšno majhno, takšno, kakršne mi, gospodinje, uporabljamo za pomivanje posode. Pa se je že sproti pločevina lisasto izkazovala, in bo jutri, ko bo soncu dana, še bolj lisasta, vendar – glavnino umazanije sem, zagotovo, odstranil. To pa je najpomembnejše. Vozila ne uporabljam za razstavljanje, da bi v nekem njegovem blišču sebe izpostavljal, obenem pa – tako Astrid, kot jaz, sva že v letih, a kljub temu ne uporabljava nikakršnih pripomočkov, ne za odstranjevanje gub, ne za gladko in napeto kožo, ne za mladosten videz. Pač, štejeva toliko, let, kolikor jih štejeva, in nama zavedanje tega ne povzroča nikakršnih težav…

 

Danes sem imel namen tudi kositi. Pravzaprav se je ves delovni načrt nekoliko zamaknil, kajti že včeraj sem mislil urediti z Astrid, a me je vreme drugače prepričalo, danes pa…

Ne vem, leta, moja, morda neprespana noč, ali minuli teden, v katerem me je Malo krog mezinca, svojega, vrtelo, po vsej verjetnosti pa vse skupaj, kombinacija, kakorkoli… ko sem Astrid spravil v garažo, in pospravil, po pranju, kar je za pospraviti bilo, sem že čutil prijetno utrujenost. Dovolj zgovorno, da me je, ob klicanju »računalnika«, prepričala v to, da sem, za silo, nekaj pojedel, »spral želodca« obema košema za smeti, in porekel tisti za-danes-bo-dovolj… se raje k besedam podam, ki niso le za govorjenje, pač pa tudi za poslušanje, in zapisovanje…

 

Da, dejstvo, nabira se mi čas, in ne bi bilo umno, ko bi si lagal, glede tega, pa tudi neke potrebe po prikrivanju ne poznam. Komur ustrezam, kakršen sem, prav, komur ne – široko ti je polje… Itak me prehiteva, ne le po levi, z vseh strani, in slej ko prej bom dospel do tega, da se niti za sproti ne bom zmogel kosati z njim. A otom potom, kot bi rekli tam, nekje, ob Donavi, Savi, Moravi…

Do Astrid sem nekoliko bolj prizanesljiv – da bi vsaj še pet, šest let zdržala, ob zdajšnjih osemnajstih, pa bi bil več kot zadovoljen! Morda celo mene prej odpiše, čeprav…

 

Le nekaj stvari je, katere si (še) želim doživeti. To, da Mali, mlajši od obeh sinov, svoje zaposlitveno vprašanje reši. To, da Mala, giska sonkasta tatina, vsaj malo »odraste«, toliko, da zase izve, in da o sebi zmore slišano mnenje podati. To, da zaključim, kar sem zastavil, in obljubil početi, v zvezi z Rima rajo (še dve leti). In to, da prijatelju uspe v podobi dvojezične knjige oživeti njegovo pesniško zbirko za otroke, katero sem mu v slovenščino prepesnil. Da, tudi za oba cucka bi želel, da je do njunega odhoda zanju poskrbljeno, ostalega pa mi, v tem hipu, nič na-pamet-ne-pada, kajti – tistim, katerim je mar zame, tistim moj mrk ne bo nič lažje/težje padel, če odidem prej, ali pa kasneje.

Teci, rita, teci!

Groza grozovita,

rita je spočita,

ne da skače, ne, leti,

nosi jo v vse smeri,

v daljave, v višine,

prek kolenske odrgnine,

preko buške, prek modrice

zanimive so stezice…

 

Resda pade, a vstane,

solze zbriše, in spet plane,

dolga pota so igriva,

se na njih ves svet razkriva,

pa bi greh bilo sedeti,

zgolj sedeti, nič početi,

moč se ni zato nabrala,

da bi v času mirovala…

 

Groza grozovita,

vest je čudovita:

nič vročine, nič kašljavo,

nič v nedogled smrkavo,

sonce iz oči žareče,

in iz grla pesem sreče,

razletele se nožice,

kot na krilih ptice…

 

Teci, rita, teci smelo,

neugnano in veselo,

da ne bo ti ubežalo

dobre volje niti malo,

ti nebo v dlaneh odmeva,

zvezd nešteto sredi dneva,

ko te gledam razigrano,

mi prav vse je obsijano!

V nizkem startu…

Nocoj sem negodoval nad samim seboj, ko sem poskušal spati, češ čemu to počenjaš, ko pa veš, da je prva noč?! In je praznina, ki je zazijala z njenim odhodom, še bolj kot sicer kričeča…

 

Sicer sem dobršen del noči preležal, a sem ležanje počel zaradi kile – ko ležim, se črevo povleče na svoje mesto, dlje kot sem pokonci, bolj očitna je izboklina. Moram to urediti, čeprav bo še počakalo. V tem tednu je na vrsti avto, v naslednjem bo Malo doma. Morda se takoj za tem podam na pregled… in, domnevam, v čakanje na obisk pri specialistu…

 

Rada ima dež, kajti ko dežuje, takrat zmore skakati po lužah. A se je te dni nanj jezila, ker po razmočenem nisva mogla na Veliki breg. Čeprav me je prepričevala, da ne bova padla, ker me bo držala za roko, pa tudi, če padeva, nič hudega… kakopak, to, da bi bila do kože mokra, v kolikor bi se dričala po mokri travi, ta malenkost je ne moti. A je motila mene, kajti že itak jo prehlad daje, pa ne kaže izzivati…

 

Dva dneva je bila takšna, kot bi bila na plačilnem seznamu testirnice izdelkov iz gume, in je ugotavljala raztegljivost mojih živcev. Stari so že, prevečkrat na preizkušnje dajani, pa bi, načeloma, morali biti trpežni, in vzdržati vsaj od tu pa do Lune, morali bi biti, a tudi oni, očitno, sodijo med potrošni material, pa že v višini Everesta začnejo pokati. A sva preživela, oba, najin preizkuševalni valček, tri naprej in dva nazaj, nato obratno, da bi znova do treh korakov v raztegovanje dospela. Jo je pičilo, pač, »pridnost« zna biti sila dolgočasna zadeva…

 

Pa je ne oblikujem v neko brezpogojno uboganje, mojemu ugodju namenjeno, ne, daleč od tega – želim, da ima svojo voljo, želim, da jo izkazuje in se zanjo tudi poteguje, a le ščep razumevanja pričakujem, kar pa je, pri majhnem otroku, marsikdaj neutemeljeno. Pri odraslih je večinoma. Kaj pa dete ve o utrujenosti, celo izčrpanosti, le to zazna, da – če je devetkrat bilo po njenem, potem naj bi tudi v deseto, in v nedogled, tako bilo…

 

Pravijo, da se navadiš, na vse, in tudi na tisto, kar kot slabo pojmuješ. Ne vem, ne bi se mogel strinjati s tem. Še vedno ločujem med slabim in dobrim, še vedno mi je slabo moteče, najmanj nejevoljo budeče, le v obravnavi je razlika, pa se določenega slabega, katerega sem se ničkolikokrat podajal spreminjati, ne lotevam več reševati, pač pa ga le s sočnim preklinjanjem poskušam, vsaj za nek čas, v tri krasne, nekam izpred oči, spraviti. Slabo je slabo, in kot takšno mora vedno ostati, v nasprotnem ločnice zabrišeš, na slabo pristaneš, in se tudi sam v njem, in z njim, znajdeš. Kar bi bilo škoda, je že tako preveč slabega, in krepko prevladuje, v odnosu do dobrega, da bi mu količino povečeval.

 

Še malo čakam, da neka, vsaj tozadevno, »dostojna« ura nedeljskega dopoldneva nastopi, radi soseščine, in bo v kričanje vpijoče praznine poseglo brnenje. Najprej sesalca, ko bom čistil Astrid, nato tudi kose. Dobro jutro pa sem že izrekel, tokrat samo kosmatincem.

Absurd… na katerega se nikoli ne bom navadil…

Da mi večno prilagajajoča se bitja govorijo o poštenosti, načelnosti, morali… da mi sebična bitja govorijo o dobroti, celo o ljubezni… bentiš, raje psu prisluhnem, se bolj na te stvari spozna, obenem pa se, v svoji spontanosti, iskreno izkazuje!

Že res, da so tumpasti, a to še ni razlog, da bi jih upošteval.

Potok

V zemljo gloda, kleše v skalo,

krha, in drobi, odnaša,

za trenutek ne odlaša

iti v tisto preostalo…

da vzame, da izniči,

skozi čase da kljubuje,

da sledi povprek razsuje,

tam, kjer ga primerno piči…

V zemljo gloda, skoznjo rije,

v drobovje se zadira,

od izvira do izvira,

da v dan nek drug zasije…

zdaj šumljavo, zdaj bučeče,

vse do lažnega spokoja,

nádanja v njem da svoja

v močí nove razvleče…

Zdaj v bistrini, zdaj v blato,

kot mu znese, mu nanese,

le navzdol, nikdar ne pne se,

včasih čez spokojno trato…

ni mu mar, če sonce vzide,

ni mu mar zvezdnih noči,

dokler do morjá mu ni

moč nikdar mu ne poide…

V zemljo gloda, v črvine,

mu drugače ni obstati,

kot klesati, in jemati,

posejati brazgotine…

rana z rano, kri strjena,

ni pozabe bolečini,

šele s koncem se razblini,

v temi večni ulovljena.

Brez lučk…

Smrečica brez lučk je speča,

in snežak – nemo strmi,

ko se tema v noč poveča,

kot da pravzaprav ju ni…

Ni ročice, da vklopi,

ni željé, da zre sijaj,

čas pa tudi vse zastopi,

pride spet vesel nazaj…

 

V jutro vstati in prižgati,

prvo opravilo dneva,

in tako se radovati,

da pogled sij izžareva!

Pisane so, in zabavne,

se z zelenega smejijo…

Zdaj v temí so nespoznavne,

in za kanček zabolijo.

 

Spet bo bolje, spet bo volje,

znova vse bo zasijalo!

Bo odmevalo v vesolje,

ko se dete bo smejalo!

Časomer dopustnosti vojne?!

Da, res – obstaja nek časomer, na temelju katerega bi bilo moč o dopustnosti, oziroma sprejemljivosti neke vojne govoriti?! Kajti…

 

Na seji (če se ne motim) Varnostnega sveta je Golob, tisti, ki je predsednik vlade »razsvetljene« ah-in-oh Dežele (in ne tisti, katerega kot »mestno podgano« obravnavajo) ugotovil, da vojna v Gazi že predolgo traja, pa da zgolj humanitarna pomoč ne zadošča, pač pa bi Svet moral k političnim ukrepom pristopiti…

 

Mejduš, in to tisočkrat mejduš! Namreč…

Priznam, da ne vem, koliko časa sme trajati neko vojevanje, da zmore biti še sprejemljivo, da ga je moč kot dopustnega obravnavati! Osebno namreč živim, očitno je temu tako, v zgrešenem prepričanju, ki pravi, da je sleherno vojskovanje predvsem izkaz nemoči, v tistih okroglinah, katere, običajno, na vratovih nosijo, potemtakem izkaz – neumnosti, vsaj enega, če ne kar vseh, v spopad(e) vpletenih! In pravi, da ni vojskovanja, ki bi uspelo razrešiti, trajno, kakopak, sporne zadeve, nasprotno, samo še poglablja prepad, potemtakem samo oddaljuje sklenitev nekega kompromisa, vsem vpletenim sprejemljivega dogovora. Pri čemer pridodaja, da je sleherni vojaški spopad poraz vseh vojskujočih, posledično tudi vseh tistih, ki bi zmogli vojskovanje preprečiti, a tega ne naredijo.

 

Pa ni samo v tem zgrešeno, moje prepričanje, tako kaže, kajti menim, in pri tem vztrajam, da se Svet še kako izkazuje s svojim političnim ukrepanjem, celo toliko, da prav ta ukrepanja – spopade izzivajo, jih sprožijo! In tudi v konkretnem primeru je tako, saj prav tisti, ki se za najbolj razvite imajo, s svojo pristranskostjo, bolj v ena krila pihajo, kot v druga, namesto da bi enakopravno, ta svoja pihanja, podelila, in udarila po mizi, češ – zdaj je pa dovolj tega sranja, v nasprotnem…

Bentiš, če so na Kosovu znali »red« vzpostaviti, če so na Kosovu znali SVOJIM interesom (in ne interesom Albancev in/ali Srbov) prisluhniti, mar tudi na področju Bližnjega vzhoda ne bi tako zmogli?! In to celo »malček« drugače, kot je priznanje neke države, katera, v bistvu, v enem samem svojem elementu, sploh – ne obstaja! In, mimogrede…

 

Vojna v Gazi ne traja »samo« zadnjih nekaj mesecev, pač pa traja vse od vzpostavitve judovske države dalje, in še malo dlje, četudi z občasnimi prekinitvami! Pomeni, da traja več kot osemdeset let. Ni kaj, »lep« izkaz svetovne »umnosti«, »civiliziranosti«, »razvitosti«. Pravzaprav, če bolj neposredno povem – lep izkaz nagonskega, živalskega pojmovanja »urejanja zadev«!

 

Na prvi pogled je sila lepo, kadar zaznaš zavzemanje za razreševanje spornih zadev, na miroljuben način, kakopak, malo manj lepo se stvar izkaže takrat, ko ugotoviš, da »razreševalci« niti vsebine ne poznajo, je tudi razumevajo ne, pa radi tega svoje poglede v povsem napačno smer usmerjajo, namesto, da bi jih usmerili tja, od koder podpora obstoječim stanjem izvira. Prav nič mi namreč ne pomaga to, da pipe ne zaprem, pač pa s krpami s tal poplavo pobiram, kajti – dokler bo iz pipe teklo, do tedaj… bo obstajalo »lepo« govoričenje, ki pa o ničemer lepem ne izpričuje!

Biti, ali – ne biti?!

Ni Hamleta zgolj to vprašanje,

ki upu briše slednjo moč,

in ki temni, kot črno noč,

vse sanje, sleherno snovanje…

Ne, ni, ker – kot se Svet vrti,

tako vprašanje to pekli!

 

Človeku dan je en obraz,

neka načela, hrbtenica,

celo neljuba mu resnica

je lepša, kot laži izkaz…

In skuša s tem zgolj preživeti,

tako, da čim manj mu je kleti!

 

Krog njega pa… zares, obdan

je z nevretenčarsko zalego,

ki z vetrom vsakim gre v vprego,

in ji hudič je v žile dan…

V preračunljivem »meni«, »zame«,

poštenje hitro konec vzame!

 

Biti, ali – ne biti?!

Težko obrazu je obstati,

težko z življenjem se dajati,

kjer se množé v neštetost riti…

Kjer ni glavé, le glad brez kraja,

da še nebo v temô razkraja!

Idiot pa nisem…

Kaj je lažjega, kot to, da svinjaš tistemu, ki ti brezmejno zaupa, ker te ima brezmejno rad?! Oči ne nosi na hrbtu, pa ne more vedeti, kaj mu, za hrbtom, počneš, čeprav…

 

Ko se svinjanje enkrat razkrije, takrat do neke samoumevnosti dospe, do tega, da – zaupanje v celoti izpuhti, niti za ščep ga več ne ostane, posledično izpuhti tudi tisti rad-te-imam. Ne zlahka, nikakor, s hudo bolečino, ki kar precej časa terja, da jo vsaj do neke obvladljive njene moči spraviš, a samoumevno, samodejno, kajti – kako bi lahko zaupal nekomu, pri katerem ne moreš resnice od laži ločevati, kako bi lahko imel rad nekoga, ki se s svinjanjem do tebe izkazuje?! V »zahvalo«, ker si dober, ker zaupaš, ker imaš rad!

 

Ne, s tem, ko izpuhti, v celoti, zaupanje… s tem, ko spoznaš tisto, česar ne zmoreš tolerirati, kaj šele, da bi si takšnega želel… s tem se popolno nasprotje izkaže, tako nasprotujoče si, da niti drobca naklonjenosti ne more biti, niti neke povprečne »kolegialnosti« (ne zmorem biti kolegialen s sprijenostjo, ne da bi po samem sebi pljuval), kaj šele nekega prijateljstva! Vsaj tam ne, kjer obstajajo načela, kjer obstaja en sam obraz, in z njim etičnost… razen v primeru, kakopak, da si – idiot! Idiot pa nisem, in tudi ne želim biti. Sem predolgo bil bedak.

S crkljanjem vsaksebi…

Zajtrkovala je sladoled. Običajno potrebuje nekaj časa, po zbujanju, da nekaj »konkretnega« poje, dočim s sladoledom nikoli ni težav. Daleč od tega, izjemno dobro ji gre od rok, pardon, z žličke, vendar…

 

Danes… dete je vedelo, da je nastopil čas tistega do-petka, pa se je hotelo crkljati. In sem »moral« sedeti ob njej, na klopi, in hraniti »medastega dojenčka«… ki se je stiskal k meni, ležal v mojem naročju, me objemal in v mojem, pardon, v najinem objemu »godel«… in bi sladoled, morda, domnevam, nedotaknjen ostal, ko bi ne bilo tako.

 

Popoldne sem nameraval očistiti avto. Prihodnji teden peljem na servisiranje, vključno s tehničnim pregledom. Ne gre, danes ne, v garaži se ne mislim prerivati z zidovi, zunaj pa se, tu in tam, dežinke kažejo in ni zanesljivo, bi podaljšek in sesalec vodi izpostavljal. Bo počakalo do jutri, ko nameravam tudi s košnjo začeti…

 

Perilo prvega današnjega pranja je obešeno, zdaj stroj v drugo pere, v tretje pa bo nekoliko kasneje, v roku ure. Potem pa bo, za nekaj časa, mir s pranjem. Itak se bo, v enem tednu, devetkrat izkazalo. Lahko bi se sicer tudi večkrat, a je, k sreči, »samo« dvakrat bruhala, obakrat ponoči, med spanjem…

 

Pijem kavo. Drugo danes. Osem dni mi je morala samo po ena dnevno, pa še ta na-hitro-popita, zadoščati. Ta, današnja, druga, pa… »lega«, še kako »lega« prek izpitih mojih moči, zlasti, ker požirkov v sekundah ne štejem, in smem tudi cigareto v miru pokaditi. Sem se skorajda že odvadil tega luksuza, čeprav…

 

Ko bi smel izbirati, niti za hip ne bi okleval z odločitvijo, da ob mojem tiranozavru, kakor jo, tu in tam, za šalo, kličem, s poudarkom na prvih treh zlogih, »goltam« oboje, opojna tekočino in dim, kljub temu, da ne vem, koliko časa bi zmogel, fizično in psihično, zdržati, sam, ob njej in z njo, ki me celega pričakuje, želi in zahteva. Naporna je, a prav, ali pa vsaj tudi radi takšnega odnosa toliko bolj všečna, meni.

Nujnica

Ždi v kotu, in samuje,

vselej nekaj pričakuje,

srečanja, četudi bežna,

ni zahtevna, je trpežna…

 

Ni ji, da bi zvezde štela,

da izbirati bi smela,

a nikdár ji ne preseda,

da nenehno isto gleda…

 

Ji ne prija kar dobi,

rada se daru znebi,

pa če čvrsto je, tekoče,

zase zadržati noče…

 

Nima deske, ne kotlička,

ne vpija kot plenička,

vendar zmore tolažeče,

vselej v izogib nesreče…

 

Je velikega pomena,

pa čeprav prav nič čaščena:

so hitele se razkriti

ji premnoge male riti.

Človejaška »drugačnost«…

O tem, da niso zmožni posrednega ugotavljanja, pač pa »spoznavajo« izključno neposredno, na temelju čutil… o tem, da radi tega niso zmožni dospevati do vsebin, pač pa jim zunanjost (videno-slišano-tipano-okušeno-vonjano) o »resnicah« govori… o tem sem že pisal, in o tem so že ugotavljali, pred menoj, le da do opredelitve vzrokov takšnih občih ne-zmožnosti, miselnih, niso dospeli, in taiste njih ne-zmožnosti so razlog, zaradi katerih znotraj njih kroži tudi trditev, da je-vsakdo-nekaj-drugačnega, da je-vsakdo-nekaj-posebnega, čeprav – ko jih prerasteš, ko jih zmoreš »od zunaj« videti, takrat ugotoviš, da je njihova »drugačnost« popolnoma enaka »drugačnosti« pri, na primer, psih, ali pri nekih drugih podobah obstajanja…

 

Tudi pri psih so vsi »drugačni«, a se ta raznolikost kaže izključno pri NEPOMEMBNIH zadevah, pri nekih ZUNANJIH značilnostih, denimo pri velikosti, izgledu, barvi… medtem ko so vsi psi, od prvega do zadnjega, POPOLNOMA ENAKI po VSEBINI, radi česar jih je tudi moč v poenoteno skupino razvrščati (v odnosu do drugih podob obstajanja).

 

Enako, popolnoma enako se kaže pri človejakih: NAVZVEN, po izgledu, in po svojem imetju ter »interesnem« početju, se med seboj razlikujejo, a po tistem, kar jih opredeljuje, kot specifična nagonska bitja (specifična izključno radi tega, ker so, živeči v človekovem svetu, povzeli določene človeške oblike izkazovanja), po tistem, kar jih opredeljuje, kar jih vodi in žene, med njimi NIKAKRŠNIH RAZLIK NI! Vsaj dejanskih ne, zgolj navidezne, kajti – pri nagonskih bitjih je predvsem od okoliščin, od nekih ne/priložnosti odvisno to, kako se bodo izkazovala, pa se vsa znotraj enakih okoliščin enako izkazujejo! Potemtakem se človejaški vsakdo-je-nekaj-posebnega izkaže kot – eno in isto! In izključno na temelju tega ENAKEGA njihovega izkazovanja tudi zmorejo obstajati njihove »resnice«, in med njimi tisti »priložnost dela tatu« in »oblast pokvari«. Mimogrede: te in takšne »resnice« veljajo za celoten živalski svet.

Človejaki…

… so povsem netvorna bitja. Znajo sicer posnemat, to zna vsaka opica, papagaj… a posnemati je moč zgolj formo, ne pa tudi vsebine, tistega, česar ne premorejo, potemtakem tudi poznati ne morejo, denimo človekovega mišljenja in čustvovanja, posledično človekovega videnja, dojemanja, pojmovanja Sveta, in, še bolj posledično, človekovega izkazovanja do vsega obstoječega.

 

Kot ne-tvorna bitja zmorejo dospeti le do ravni izdelovalcev-obrtnikov, zmorejo »štancati«, marsikaj, od otrok, prek avtomobilskih delov, pa vse do nekih, vsaj tozadevno, od okusa odvisno, okrasnih zadev, in zadev, namenjenih v zabavo, nekih računalniških igric, doktor romanov, filmov, fotografij, kipov… celo »znanost«, neko svojo, »po svoje« proizvajajo… a vse, kar naredijo, po lastni volji stremeč, se z vrednostjo ne zmore predstavljati. No, vsaj z drugačno vrednostjo ne, kot je »vrednost« praznine, s katero skuša praznina sebi enakemu ugodje zbujati.

 

Ne, niso tvorna bitja, le izdelovalci zmorejo biti, so pa, po svoji zasnovanosti, žerci in požiralci, in v vsem, kar obstaja, iščejo izključno neke materialne vrednosti, kajti do drugačnih, do vsebinskih niso zmožni. In s temi »vrednostmi« skušajo lastne imeti, njih imetje o njih pomembnosti govori, pa je nerodno, takrat, kadar veter takšne »vrednosti« odpihne, in, malodane prek noči, izkaže – nevrednost preostalega, nevrednost eks-imetnikov. In o tem, da so dejansko takšni, priča tudi dejstvo, da so njim »elite« tisti, ki premorejo (lastnino, položaj, denar, moč), četudi so, ti, njihovi »elitni«, praviloma podobe nemoralnega drekovja, ki niti osnov bontona ne pozna, kje bi šele o uvidevnosti, in podobni »navlaki«, vedel. In tudi zgledujejo se, ali to vsaj skušajo početi, po teh, svojih »elitnih«, v željah, da bi dospeli, tudi sami, do tistega, kar »cenijo«, kar »vrednotijo«, kar jim je, v njih bednih obstajanjih, edino zares vredno – imetje, denar, moč, položaj… lastno ugodje!

 

Sto babic – kilavo dete, je moč slišati, v podobi jalovega poduka, ki govori o tem, da je že ena neumnost dovolj za neuspeh, v sodelovanju stotih pa je polom še toliko bolj zagotovljen. Kaj pa, v »demokratičnih« časih, v sodelovanju osmih milijard… nagonskih, ne-razumskih, sebičnih, neuvidevnih, zgolj sebe zročih, obenem pa s kompleksi tako gnanih, da jim nagoni drugega ne dovoljujejo početi, kot – sebi bolje, sebi lažje, sebi več in še več?!

Celo besedi skupnost, sobivanje… da ne omenjam besed dobrota, odrekanje, poštenost, ljubezen… na pomenu izgubita, in zgolj tragikomično, ob teh, nagonskih, o nekih iluzijah, utvarah, lažeh izpovedujeta!

Na gugalnici…

Do oblakov, in še dlje,

v šir leti raketa,

kamor hoče, tjakaj gre,

so motor ji štiri leta,

kliče Luna, Mars, Neptun,

k zvezdam pisanim zavije,

v vse smeri obrača kljun,

gnana s krili domišljije…

 

Gre visoko, in še višje,

gre počasi, in sanjavo,

zdaj glasneje, drugič tišje,

vselej k sanjam v daljavo,

hrupa ni, in ne izpuha,

da bi škodo zrak trpel,

pot le dobro voljo kuha,

čas pa v smeh se je odel…

 

Usta do ušes kipijo,

žar rdečine preko lic,

misli zlahka poletijo

z jato neugnanih ptic,

ko pa vožnja se utrudi,

ko željé drugam povleče,

času ni, da bi v zamudi

barval nove kančke sreče…