Samo složnost rešuje…

Ta, večno opevana, in nikdar, k sreči, dosežena sloga je sila zanimiva zadeva, zlasti takrat, kadar se, v prepričanju po tem, da je nujno potrebna, izkaže kot – neumnost. In bom to skušal čim bolj preprosto pojasniti…

 

Najprej – sloga, ki je sama sebi namenjena, in, kot taka, samoumevna, ni nič drugega kot »uniformiranost« možganov, oziroma, z drugimi besedami, iste misli, ista znanja, ista, posledično, ravnanja. K sreči v živetju temu ni tako, pač pa…

Čemu služi pogovor?! Domnevam, da služi, tam, kjer je omembe vreden, izmenjavi mnenj. Ko bi vsi enako menili, bi pogovor ne bil potreben.

Mnenja so sila različna, in večinoma napačna, v manjšem delu nek približek pravilnemu, v posameznih primerih pa pravilna. O tem najbolje priča čas, ko v spomin obudi složnost absolutne večine o ploščatosti planeta, o strelah-božjega-srda, o vesoljnem-potopu, o od-boga-narejenem-človeku, o nedeljivosti-telesa… in povsem nasprotna stališča, mnenja dobesedno posameznikov, trditve, brez katerih bi še vedno »vedeli« natanko toliko, in tako, kot in kakor so »vedeli« deset tisočletja nazaj.

Mimogrede: niti ni treba daleč v preteklost, ugotavljati »vrednost« takšne sloge, dovolj je, da se vrnemo do poti-v-drugo-švico, pa do složnega uničenja-gospodarstva, do složno porojene-(ne)pravne-države…

 

Nato – sloga zmore biti pozitivno učinkovita izključno v primeru, da temelji na zmožnosti razumevanja, posledično na dejanskem (in ne večinskem, umišljenem) znanju, in nikakor takrat, kadar se dosega na neki nacionalni podlagi, na nekem posvetnem ali verskem opredeljevanju, kakor se to, v konkretnih, objektivnih razmerah, tudi pričakuje. Prav nič namreč ne pomaga, če so vsi »norci« v neki »norišnici« složni, ne glede na to, ali gre za nek zaprt oddelek, ali pa za, v svetovnih razmerah, odprtega…

Tudi o tem zgovorno priča čas, ko govori o »ljudstvih«, o državah, ki so malodane absolutno složnost dosegala/e, a se kljub temu, pravzaprav prav zaradi tega – napačno izkazovala/e…

 

Potemtakem zgolj sloga, sama po sebi, nikakor ni jamstvo za uspešnost, v njenem pozitivnem smislu, prej nasprotno, kajti tam, kjer ni (raz)uma, tam, kjer ni dejanskega (po)zna(va)nja, tam, kjer ni sposobnosti in odgovornosti… tam zmore složnost samo škodovati!