… ko
bom velika.
Izjava,
katero sem že velikokrat slišal.
Mali
privlačno delujejo moji lasje in brada. Pa ne samo zaradi tega, ker mi
marsikdaj »ureja« frizuro, ne, pač pa se rado pripeti, ko se, preden zaspi,
stisne k meni, da mi v bradi svoje prstke spleta…
Ne
ugovarjam ji, ko tako poreče, je še premajhna, da bi ji po nepotrebnem želje
pobijal, pa ne izustim tistega »če že, potem upam, da boš takšno brado imela v
glavi«, in tudi tisti »takšna brada ti bo življenje zagrenila« zamolčim…
Sebi
dopustim radost, ob tem, ko zmorem biti, na tak ali nek drug način, nekakšen
vzor, vsaj za nekaj časa, čeprav se zavedam, da znajo vzori hitro skopneti. Sem
že izkusil tovrstne »prerazporeditve«, v katerih sem se z nekega neba na tleh
znašel.
