Kdor plačuje...

Zastavim z mislijo, ki brez sleherne težave (že od nekdaj) izkazuje svoje mesto v tistem delu sveta, ki ga označujemo za človeškega…

Kdor plačuje, ta kraljuje.

Edino orodje, s katerim je moč ugotavljati dejanskost stvari, katerihkoli in vseh, je logika.

Edini smerokaz, na osnovi katerega je moč človekovo izkazovanje deliti na ne/primerno, je etika.

Logika je kruta. Najprej je kruta zaradi tega, ker za lasten obstoj terja – razumskost. Razumskost pa je naravna danost, tiste vrste naravna danost, katera je bolj skromno razsuta prek Zemeljske oble.

Tudi z etiko je problem. Ona ni naravna danost, je posledica priučitve (privzgojitve), a da bi obstala potrebuje – razum(skost), kajti najprej jo je potrebno dojeti, to etiko, kasneje dojeti tudi to, da brez nje (človeški) svet nikdar ne zmore biti – človečen. In, absurd: ni etično tisto, ka(ko)r mi zapovedujejo »da je treba (spoštovati, kakorkoli drugače ravnati…)«, pač pa je etično tisto, kar od znotraj omejuje, pa je človek najhujši zakonodajalec, policaj, tožnik, sodnik – samemu sebi!

Ja, je tudi kruta, etika, kajti za to, da biva, postavlja izjemno neugodno zahtevo, zahtevo, katero bi se dalo poimenovati – načelnost.

Čudimo se, kako se »svet« nenehno ponavlja. In se čudimo, kako, kljub vsem našim prizadevanjem, ne zmoremo odpraviti tega ponavljanja. Pa se ne povprašamo niti po tem, če je ponavljanje samo krivo za to, da ga ni moč odpraviti (bolje: da bi se kar samo odpravilo), ali pa je krivda, morda, v našem trudu? Ki ni nič drugega kot, če poenostavim – zaletavanje z glavo skozi zid. Nerazumsko (vsakokratno) reagiranje na določene (vsakokratne) okoliščine.

Besedna zveza »po vetru« ni zaman nastala. Običajno ugotovitve nastajajo na podlagi dejanskosti, na podlagi dejstev, in tudi s to je natanko tako. In drži, pa še kako drži, kar izkazujemo s tem, ko volilno skačemo z ene strani na drugo, vsake kvatre, in ko najprej podpiramo eno možnost/opcijo/izbiro, potem pa se zbudimo in zagovarjamo njeno čisto nasprotje.

V bistvu delujemo na temelju – nagonov! Verjeli ali ne, vendar je tako.

A mi se še naprej čudimo, bolj ali manj veselo. Morda se ne bi (več čudili), ko bi znali vsaj doje(ma)ti (videno, slišano, prebrano) in posamične podobe povezovati (logično) v (logično) celoto. Potem bi nam, morda, še bilo upati v bistvene vsebinske spremembe.

Zastavil sem z mislijo iz človekovega sveta. Zaključim z mislijo, ki nam je dokaj znana, in se z njo (baje) tudi strinjamo. Povezovanje obeh prepuščam slednjemu posamič.

Pes ne grize roke, ki ga hrani.