Ko tavaš, in se niti tega ne zavedaš, da - tavaš!

Bojda se ni dobro podati prek neznanega terena, zlasti takrat, kadar nimaš občutka za orientacijo, pa ne veš niti tega, kam stezice, ki se, tu in tam, prikažejo, peljejo. Bojda se ni dobro podati v takšno avanturo, če nisi opremljen z vsem kar potrebuješ, tako v primeru nenadejanega slabega vremena, kakor v primeru morebitne poškodbe, ali zgolj v primeru, da si se izgubil, in tvoje bivanje v okviru neznanega traja toliko časa, da bi bilo dobro, ko bi imel pri roki vsaj kos kruha, plastenko z vodo…

Bojda se ni dobro podati v neznano, če niti tega ne veš, kam želiš priti, ali pa kako se tam, kamor želiš priti, »izkazuje življenje« - vrag ga vedi, lahko dospeš celo med ljudožerce!

Tako da – v kolikor si željan avantur, v kolikor želiš, da te bo pot vselej nepripravljenega, neusposobljenega (zanjo) pričakala, v kolikor imaš čas in voljo tavati, malo sem, malo tja, vmes poteptati vse, kar se ti pod nogami znajde, potem, ni sile, ostani prepričan v svojo razumskost, in še naprej hiti so/odločati o vseh družbenih vprašanjih, od »operacijskih miz«, do »političnih podob sobivanja«, tako in tako ne boš dospel tja, kamor meniš, da bi rad dospel!

In ne boš dospel iz enega samega razloga: ker »se med in mleko« ne cedita sama od sebe, ker nihče ni dolžan prav tebi zagotavljati »lepšega sveta«, ker nihče ni zmožen nahraniti tvojih večnih (in nebrzdanih) »potreb«, pa – če samemu sebi nisi zmožen vsaj osnovnega zagotoviti (in lahko delaš, kadar te drug zaposli, ti delo odredi, poskrbi za vse potrebno, da boš to delo zmogel opravljati, poskrbi za denar, ki ga kot plačilo svojega dela dobiš… nisi pa zmožen sam poiskati neke dejavnosti, na temelju katere bi živel, si sam poiskati naročnikov/plačnikov tvojega dela, če nisi zmožen samemu sebi tvorno, neškodljivo, uspešno zapolniti časa, tako »službenega«, kakor »prostega«…), potem nikoli ne boš vedel, da bi moral živeti na povsem drugačen način, kot je ta, na katerega živiš, da bi moral znati samega sebe (o)brzdati, svoja pričakovanja, želje, zahteve, »potrebe«, potem boš, pač, povsem nagonsko hlastal, dokler ti bo okolje hlastanje omogočalo, in sesuval, ko bo za hlastanje zmanjkalo! In hvalil ter »na rokah nosil« vse (in vsakogar), ki ti bo(do) skledo polnil(i)… ter taiste(ga) popljuval, zavrgel, obsojal trenutek za tem, ko bo pred teboj stala »prazna skleda«!

»Človeštvo«, razumsko?! Ma, mravlje, povsem navadne mravlje zmorejo krepko bolj razumskega sobivanja, kot ga izkazuje »človeštvo«! Ne nazadnje, mravlje prav po isti »pameti« funkcionirajo (pomeni, da na POVSEM ENAK način »ugotavljajo«!), s to razliko, da ne hitijo početi tistega, česar – niso zmožne početi! In…

Še nobene mravlje nisem slišal trditi, da je – razumsko bitje!