Pomirjevala in psihoterapija
Ko bi
»človek« uspel preusmeriti lasten kazalec, ki ga nenehoma na neke »druge krive«
usmerja, proti sebi, bi samodejno izkazal izjemen korak, v evolutivnem smislu.
Ker pa tega ni zmožen storiti, so za vse, in tudi za pomirjevala, krivi – »neki
drugi«…
Najprej
se mi zdi potrebno opredeliti pojem »psihoterapija«: izkazovanje pomoči, v
smislu odpravljanja vzrokov, ki z
lastnim obstojem povzročajo pester nabor težav, katere se izražajo bodisi
»samo« v podobi psihičnih težav, bodisi tudi v podobi psihosomatskih obolenj.
Vsako
drugačno »reševanje« psihičnih obolenj je izključno – blaženje življenja
(odvračanje pozornosti, torej tistega zavedajočega se dela bivanja) in
(samo)slepilo, tako »terapevta«, kakor »pomoči« deležnega.
Res je,
razne »terapije« z gongi (češ da zvok odreši tegob), s sajenjem cvetlic in
vzdrževanjem živih cvetličnih lončkov (češ da ustvarjati življenje odreši
tegob), z določenimi »bioenergetskimi posegi« (češ da gre za vzpostavljanje
nekih »ravnovesij energij«), pa celo do razvpite »terapije«, kakršno je
uporabljal dr. Rugelj… zmorejo učinkovati, a vsekakor ne na pravi način, in
predvsem ne na način, na katerega težave razrešuje – dejanska psihoterapija.
Gong,
cvetlični lončki… so natanko iste zadeve, kot so nenehno pospravljanje
stanovanja, samotni sprehodi v naravi, prekomerna predanost (kateremukoli)
delu, ne nazadnje, povsem isto kot predajanje alkoholu, drogam in jemanje
pomirjeval. Vse naštete »metode« oziroma »sredstva« namreč predstavljajo izključno
– možnost (po)bega od dejanskega sveta, od soočanja z realnostjo. In v času
njih trajanja pomoči potrebna oseba bodisi zgolj preusmeri svojo »pozornost« na
neke nemoteče vsebine, bodisi (za nekaj časa) »izklopi« zavestno zaznavanje
motečih vsebin, bodisi s tem, da postane manj dovzetna za okolico, ublaži ali
celo izniči vpliv sicer motečih vsebin, ker – se jih niti ne zaveda, kot
motečih, zaradi česar ji ne povzročajo težav.
Temeljno
vprašanje »razvitega človekovega sveta« se nahaja prav v – razvitosti. Je
dejanska, ali zgolj domnevana, glede na to, da so praktično vse psihične (in
tudi ostale, praktične, vsakdanje) težave, s katerimi se sooča »človek«,
posledica – »človekovih« ravnanj. Pomeni, da je razvitost »človeka« v tem, da
samemu sebi povzroča težave, namesto, da bi jih razreševal?! In v kolikor je
stanje v »razvitem človekovem svetu« takšno, da bi malodane slehernik
potreboval ustrezno psihoterapevtsko pomoč, potem je nekaj narobe, s to
»razvitostjo«, kajti z dejstvi ne more biti. Dejstva namreč nikjer drugje niso
problematična, v vsej naravi ne, in tudi ne v svetu t. im. »primitivnih
človeških skupnosti«.
Z
drugimi besedami, v kolikor med »primitivnimi« ni tovrstnih težav, kakršne so
med »razvitimi«, potem pomeni, da je razloge za razhajanja moč iskati le v dveh
stvareh: v pogojih življenja ali pa v ne/treznosti lastnega samoumeščanja.
Glede prvega, torej samih pogojev, verjetno ni težko ugotavljati, da so ljudje,
živeči v naravi in docela odvisni od nje, v težjem položaju, kot je položaj tistih,
ki si pomagajo tako s tehnološkimi dosežki, z vzrejo in vzgojo živali in
rastlinja, obenem pa imajo zagotovljeno tudi zdravstveno oskrbo. In tudi ni
težko ugotoviti, da prvi, torej »primitivni«, živijo zgolj kot nek samoumeven
del narave, medtem ko se je tozadevno razvitejši del človeštva nad naravo
povzdignil…
Tu ne
bi obsežnejše o vsebinah, o katerih sem zapisoval v nekih drugih sestavkih, o
spoznanjih, do katerih sem prišel pri ugotavljanju miselnih zmožnosti
(dovoljšnjega števila) posameznikov, pravzaprav o stvareh, o katerih govorijo
posamezna področja znanosti o človeku, vključno z genetiko. Zaradi tega
zastavljeno nadaljujem z obče priznano ugotovitvijo, da so psihične težave
posledica »nezrelosti«, umsko-čustvene, izkazane v okviru »soočanja z realnostjo«,
torej posledica nezmožnosti treznega dojemanja sveta kot takega, predvsem
človeškega. Obenem bi se stežka strinjal, da je takšna nezmožnost značilna za
tiste, ki »vidijo« zakonitosti, po katerih vse poteka (tudi družbene procese,
ki jih večina ni zmožna prepoznavati, in raje ugotavlja, da »se iz zgodovine
ničesar ne naučimo«), nato pa te zakonitosti zapisuje, v podobah razlag in
formul, da so dane v uporabo celotnemu človeštvu. Medtem ko večina svojo
dojemljivost izkazuje v podobi dojemanja, temelječega na podlagi čutnih zaznav
(pa če gre za neposredno čutno zaznavanje, ali zaznavanje v posredni podobi,
prek na/učenega), pri čemer je ta dojemljivost omejena izključno na – čutnim
zaznavam dostopno.
V
kolikor razumevanje pojmujem kot dojemanje določenega sklopa, ki sestavlja neke
vsebinske celote, kot zmožnost uporabe naučenega v praktičnem življenju, z
namenom, da si (o)lajšam taisto življenje in ga celo razvijam, potem zlahka
ugotovim, da tisti, ki »ponavlja zgodovino«, ki ena in ista dogajanja vrti v
nenehnem krogu (le da na različnih stopnjah tehnološke razvitosti) – ne razume
vsebin, ki jih (kot del sobivanja) neposredno živi, s svojimi ravnanji celo na
njih vpliva, obenem pa se niti ne zaveda posledic lastnih ravnanj, kaj šele, da
bi jih zmogel trezno, realno predvideti. Pomeni, da se je v lastnem samooklicu
v podobi razumskega bitja, prenaglil, pomeni, da ni zmožen opravičiti, z
ravnanji, lastnega dviga nad naravo! In ker človeštvu kljub temu uspeva
prepoznavati, uporabljati, nadzorovati, zapisovati… naravo, pomeni, da znotraj
človeštva obstajata dve skupini: skupina dojemljivih ljudi, tistih, ki dejansko
razumejo, in skupina nedojemljivih, tistih, ki razumejo zgolj domnevno. In tu
najdem poglaviten razlog izhajajočih psihičnih težav, tako značilen za
»razvitejši svet«, ki ga opišem na sila preprost način: ni dobro precenjevati
lastnih zmožnosti (in je še manj dobro lastno /in zgolj tozadevno/ razumevanje
vsiljevati tistim /redkim/, ki so razumevanja dejansko zmožni)!
Če se
povrnem k izhodiščni temi, k obravnavanju določenih psihičnih težav s pomočjo
pomirjeval, potem si najprej zastavim vprašanje o temeljnem cilju psihiatrične
pomoči. Brez dvoma bi bil odgovor ta, da bi zapisal, da je obravnava psihičnih
težav usmerjena v lajšanje posameznikovega življenja, v omogočanje pogojev,
znotraj katerih lahko taisti posameznik obstane znotraj neke skupnosti, po
možnosti kot njen tvoren del. Ali vsaj kot del, ki z lastno prisotnostjo
skupnosti ne bo moteč (v destruktivnem smislu, v smislu ogrožanja temeljnih
pogojev nemotenega sobivanja).
O tem
lajšanju sem že uvodoma, vendar ponovim: lahko lajšam tako, da zamotim (tudi na
daljši čas) in preusmerim zavedanje z dejanskega na nek umišljen problem, lahko
lajšam tako, da preprečim porajanje dodatnih težav, s katerimi bi se
obravnavana oseba soočila, v kolikor bi nadaljevala z nekim nepravilnim načinom
sobivanja, lahko pa ne samo lajšam, pač pa docela tudi olajšam na način, da
odpravim vzroke težav ter osebi omogočim to, da postane – suverena, zmožna
lastne izbire in odločanja, predvsem pa zmožna realnega vpogleda v objektivna
stanja, v življenje, takšno, kakršno dejansko je.
Dejstvo
je, da pri odločanju o pomoči v podobi pomirjeval odloča kar nekaj dejavnikov,
in dejstvo je, da je le-te moč deliti tako na neke konkretne družbene razmere,
kakor tudi na objektivno ugotovljene zmožnosti osebe, ki je pomoči potrebna
(in/ali osebe, ki pomoč nudi, jo izvaja). In pojasnim…
Ko
govorim o družbenih stanjih, potem moram upoštevati povsem preprosto resnico,
ki izpove, da je razmerje med številom tistih, ki iščejo pomoč pri
odpravljanju/blaženju psihičnih težav, na eni strani, in med številom
usposobljenih terapevtov, izrazito neugodno. Družba nikoli ne bo zmogla
zagotoviti optimalnih kadrovskih potreb, niti prostorskih, kaj šele finančnih,
in tega ne bo zmogla predvsem zaradi tega, ker je za odpravo posameznih motenj
potrebnega veliko časa in ker zdravljenja ni moč izvajati brez dejanske
prisotnosti zdravnika, tako kot pri boleznih telesa, pri katerih marsikdaj
zadošča upoštevanje zdravnikovih navodil in jemanje predpisanega zdravila.
A
obstaja še hujša težava, ki bi jo, povsem preprosto, opisal kot – vprašanje
dojemljivosti, kajti: v kolikor želim nekomu odpraviti vzroke obstoječih
psihičnih težav, potem ga moram usposobiti za to, da se bo suvereno soočal z
življenjem, da bo zmogel samostojno prepoznavati med prav in ne-prav in da bo,
zvečine na sebi težji način, premagoval vse prepreke, katere bo srečeval v
svojem živetju. In v kolikor ni zmožen dojemanja, potem mi ne preostane
drugega, kot da zdravljenemu v preprečitev nadaljnjih zapletov, in družbi v
izogib obstoječih težav, povezanih s psihičnim stanjem zdravljenega, bodisi
uporabim metodo dr. Ruglja (sam jo pojmujem kot dresuro, nikakor kot
zdravljenje, in še zlasti ne kot odpravo dejanskih vzrokov, torej neposredno
tudi ne kot izboljšanje živetja – ne življenja – zdravljenega), bodisi da sežem
po sredstvih, s katerimi bom zdravljenega (vsaj za časa uporabe teh
sredstev) »usposobil«, da ga življenjska
dejstva ne bodo zlomila, pa sežem po – pomirjevalih.
V
nasprotnem primeru, v primeru dojemljive osebe, osebe, ki hkrati premore tisto,
čemur pravimo »domišljija«, pa se tako in tako težave večinoma pojavljajo v
povsem drugačnih podobah, in jih konkretna oseba (s podzavestnim ciljem
»preživeti«) »rešuje« na povsem drugačne načine in zlasti (ter najprej) v
lastno škodo, ne da bi (nujno in brezpogojno) ob tem kakorkoli škodovala
okolju, v katerem živi. In v takšnem primeru je edina psihoterapija, ki bi
smela biti dopustna, tista dejanska, pri kateri s sredstvom, imenovanim logika,
ter z orodjem, imenovanim beseda, sežeš do dejanskih vzrokov ter z
vzpostavitvijo primernih spoznanj – obudiš živetje, mu povrneš voljo in moč,
obenem pa odkloniš tegobe, prek katerih se je pred tem izkazovalo, in dejanskim
zmožnostim dopustiš, da pridejo do izraza.
Kakopak,
skozi celotno besedilo je govora o težavah, ki niso posledica določenih
mehanskih okvar, katere terjajo zdravljenja/obvladovanja z ustreznimi zdravili.
Strah,
ogroženost, nestrpnost, sovraštvo… vzgoja…
Strah sam po sebi NE OBSTAJA! Majhen
otrok, ki se še »ne zaveda« objektivnih nevarnosti, bo stegnil roko in zagrabil
tudi strupenjačo, če se mu bo znašla v dosegu…
Strah
je zgolj čustven odziv na določeno situacijo, katero zaznamo v podobi grožnje.
Strah torej mora imeti nek konkreten
»predmet«, napram kateremu se porodi, se kot strah izkaže.
Grožnja, neka vsebina, ki jo zaznavam kot
nevarnost, kot nekaj, kar »me« utegne ogroziti, delovati na mene, v nasprotju z
mojo voljo, neljubo delovati, »me« prizadeti, celo ogroziti moj obstoj.
Obstajata
dve temeljni obliki teh groženj:
dejanske,
OBJEKTIVNE grožnje, pri katerih obstaja realna verjetnost, da se mi bo zares
nekaj slabega pripetilo, v kolikor se bom znašel v njihovem dosegu;
domnevne,
SUBJEKTIVNE grožnje, pri katerih se čutim ogroženega nenehno in predvsem »v
naprej«, ne čakajoč na to, da bodo nastopile neke konkretne okoliščine, znotraj
katerih bodo tudi te domnevne grožnje postale realne, objektivne, »meni« zares
preteče!
Razliko
med obema ponazorim na sledeč način: A) v kolikor se bom podal v »naravo«,
kamorkoli, v lastnem okolju, kjer prevladuje zelenje (trava, grmičevje,
drevje…), imam REALNO možnost srečati se s – klopom… ker je dobršen del klopov
okužen, obstaja pri vsakem »mojem« vstopu v »naravo« lepa možnost, da me bo
klop okužil, da bom zbolel… TO JE REALNA GROŽNJA, in zaradi te grožnje skušam
izvajati potrebne preventivne ukrepe, da preprečim morebitno okužbo/obolelost…
B) v
kolikor se bojim nekih »bla-bla« skrajnežev (toliko jih je, na vsakem koraku,
pa ne samo v »tujini«, pač pa tudi kar »doma«… le da tistih »domačih« ne vidim
najbolje, so preveč »meni« podobni, pa jih opazim šele takrat, ko se dokončno
izpostavijo… da jih kar z »bla-bla« poimenujem, da ne bi kateremu krivice
naredil, če bi nekega drugega izpostavil, njega pa »pozabil«), skratka, v
koliko se bojim »skrajnežev«, ki v svojih skrajnosti bivajo tisoče kilometrov
stran od mene, potem je možnost, da se bom »sam« soočil z njihovimi grožnjami
tako majhna, praktično skorajda neverjetna, da se malodane ne bi smel bati
tega, kaj »mi bodo naredili«, čeprav…
Nestrpnost, je čustveno ravnanje napram
določenim vsebinam, v okviru katerega se opredeljujem v
nesprejemanje/zavračanje/odklanjanje teh vsebin, pomeni, da tudi navzven
izkazujem (meni) nevšečnost teh vsebin. Tudi tu, kakor POVSOD drugod, obstajata
dve temeljni podobi tega mojega zavračanja…
V
kolikor moj odnos do sveta temelji na ETIKI, potem zavračam VSE (in vsako)
NEPRIMERNO VSEBINO/delovanje, ki je usmerjena proti sobivanju vseh različnosti,
katere poseljujejo (vsem skupen) planet… in mi je popolnoma vseeno to, KDO kaj
počne, pomembno mi je samo početje in njegova ne/sprejemljivost… katero
opredeljujem tako, da ugotavljam ali je početje usmerjeno K ZAGOTAVLJANJU tega
človečnega sobivanja, ali je usmerjeno K OGROŽANJU taistega sobivanja.
V
kolikor moj odnos temelji na VEČINSKEM opredeljevanju, ki razvršča predvsem, če
ne izključno po sistemu »mi« in »ne-mi«, »naše« in »ne-naše«, in sem pristaš
»logike«, da je »meni/nam« dovoljeno taisto, kar je »ne-meni/ne-nam«
prepovedano… potem sem zgolj nerazumno bitje, ki povzroča natanko takšno stanje
na svetu, kakršno je že – odkar na planetu Zemlja biva dvonoga žival! In že s
tem, da PRIPADAM in da ravnanja ocenjujem ter ne/dopuščam izključno na temelju
neke ne/pripadnosti, omogočam tudi to, da je moja ne/strpnost odvisna izključno
od mojega (subjektivnega) počutja, od tega, da se znotraj lastne črede počutim
varnega, medtem ko me neke ne-moje črede »ogrožajo«. In še največja žalost pri
takšni, PREVLADUJOČI nestrpnosti je v tem, da ne temelji na REALNIH, DEJANSKIH
grožnjah, pač pa se poraja (sicer v podobah predsodkov in zgolj tozadevno na
osnovi »vzgoje«) iz NEzmožnosti razumskega, »treznega« dojemanja sveta
(različnosti), iz – NEUMNOSTI!
Sovraštvo je zgolj potencirana nestrpnost,
pri čemer potenciranje poteka na sila preprost način, a učinkovit, saj
nagovarja NEMISLEČA in vodljiva bitja, katera brez plemenske pripadnosti niti
preživeti ne morejo, pa jim ne preostane drugo, kot da se sučejo znotraj nje.
In takšna bitja potrebujejo zapovedi-prepovedi-usmeritve-navodila, takšna bitja
potrebujejo nekoga, ki jim bo govoril o tem, kaj je, in kaj ni prav,
potrebujejo MEJE, vse meje in omejevanja, da bodo vedela
»kaj-je-NAŠE-ozemlje/morje/gorovje/zrak/zelenje/živalstvo/tradicija…«, saj je
ta »naše« v bistvu EDINA VSEBINA katero premorejo, na račun katere se lahko
»ponašajo«, s pomočjo katere tudi sebi neko mesto »v svetu« iščejo in najdejo.
In je,
to sovraštvo, v bistvu skrajno orožje, katerega uporabljajo spretni »plemenski
poglavarji« (celo nezavedajoč se tega, kar na izpričan način dolgoročno
porajajo) predvsem zaradi tega, da – ostanejo plemenski poglavarji, kajti: ko
bi ne imeli svojih plemen, ne bi imeli komu poglavariti.
Vzgoja? Z vzgojo (in z vsem, kar se kot
njen »proizvod« izkazuje, od prepričanj, do ravnanj) je pa tako: KO BI BILA
vzgoja USPEŠNA (ko bi bila dejansko sredstvo, s katerim bi se dalo spreminjati
danosti), bi se njena uspešnost že davno izkazovala v (kakovostnih) spremembah
sobivanja!
Preobsežno bi bilo, ko bi nadaljeval.
Kakorkoli že, v pričujoči knjigi sem podal določena
razmišljanja o stvareh, ki so neizogibni del življenja, slehernega posameznika,
obenem celote. In so sestavni del časa, trenutnega (in vseh preteklih), ki ga
živimo, in v katerem tvorimo nove, po vsej verjetnosti vsebinsko nič kaj
drugačne, čase.
Morda pa… morda pa le uspem, s svojimi zapisi,
opozoriti na dejansko problematiko, in s tem, morda, pripomorem, vsaj posredno,
k izboljšavam. In v tem, nič kaj realno zasnovanem upanju, zapišem zgolj še eno
besedo:
Ni komentarjev:
Objavite komentar