Je trma res slaba?

Rad se pogovarjam, kadar se imam s kom, in o čem. Rad izmenjujem stališča, ker, s tem, dodatno »svetlim obzorje«. Lahko moje, lahko sogovornikovo, lahko pa – »zgolj« preverjam veljavo že obstoječega, na eni ali drugi strani. In rad pogovor vodim v konstruktivni smeri, potemtakem na način, da njegov zaključek ni enak samemu izhodišču, kajti v slednjem primeru se pogovor izkaže le kot podoba nekega druženja, kot čas, namenjen izključno druženju. Ki bi, zlahka, lahko preteklo tudi v sprehodu, igranju namiznega tenisa, ne nazadnje – v molku.

Svet večine, človejaški svet, je svet umske nezmožnosti, je svet kategoričnih trditev, po sistemu črno-belo. Človejaki imajo o isti(h) vsebinah povsem nasprotujoča si mnenja, a se tega niti ne zavedajo (dokler jim le-tega dobesedno ne izkažeš, na papirju, da, dobesedno, vidijo, z očmi, torej z enim izmed petih »sredstev«, s katerimi so, izključno v okviru čutnega zaznavanja, zmožni »dojemati« svet, ga »razumevati«), ker, preprosto, nimajo enovite zavesti. Nimajo zmožnosti »seštevanja« posameznih spoznanj, njih oblikovanja v zaokrožene celote, posledično ustvarjanja objektivnega mnenja o stvareh, katerih nimajo »pred seboj«, v njihovi (čutilom) otipljivi podobi. Pa še pri teh so njihove »resnice«… skladne z vsemi ostalimi človejaškimi »resnicami«!

Prva trditev: tako trmo, kakor vse ostalo, kar obstaja (bodisi v svoji materialni podobi, bodisi kot, posledično, način izkazovanja), ni moč obravnavati enoplastno, ker je vse, kar obstaja, sestavljeno iz lastnih nasprotij, je, v bistvu, seštevek »minusov in plusov«. Pojasnim, kakopak, v nadaljevanju.

Druga trditev: vse, o čemer presojam, moram obravnavati znotraj konkretnega konteksta, znotraj okoliščin, ki se (za razliko od dejstev, tistih osnovnih opredelitev, katere je moč VEDNO izkazati v praksi, v življenju, če želiš – v »naravi«) spreminjajo. Vse okoliščine se spreminjajo, tudi okoliščina, ki jo lahko poimenujemo »presojevalec«. Tudi o tem nekoliko podrobneje, v nadaljevanju.

Tretja trditev: ni isto zavračanje (nestrinjanje, obsojanje, spregledanje…) mnenja, in zavračanje (nestrinjanje z, obsojanje, spregledanje…) tistega, ki to mnenje izreka. Prvo, torej vse aktivnosti, usmerjene na samo mnenje, s strani tistega, ki neko izrečeno mnenje obravnava, ne vodi neposredno v psihične težave tistega, ki je obravnavano mnenje izrekel (lahko pa vodijo, in tudi se tako izkazujejo, posredno, zaradi tega, ker tisti, katerega mnenje obravnavaš, ni zmožen razlikovati med »obravnavo mnenja« in »obravnavo njega samega, ki je mnenje izrekel«). Tudi o tem nekoliko več…

Četrta trditev, izhajajoča iz tretje: NI RES, da je izključno čustvena (osebnostna) nezrelost kriva za to, da pride do psihičnih težav, poškodb, obolenj, kajti do taistega lahko privede (v obdobju »odraslosti«, potemtakem, po vseh družbenih merilih, v obdobju »zrelosti«) tudi preprosto dejstvo, ki se izkazuje v nepremostljivih razlikah med človejaško večino (in slehernim posameznikom, ki jo tvori) in, na drugi strani, razumsko zasnovanim posameznikom, ki (tudi) ne zmore obstajati mimo lastne naravne zasnovanosti, in, v okviru nje, mimo tega, da ima potrebo po tem, da ima (nekoga, nekaj) rad, in da ima potrebo po tem, da ima nekdo rad njega. Tudi o tem več…

Trma, svojeglavost, kljubovalnost

Večinoma je trma obravnavana kot nekaj slabega, v občestvu, človejaškem, četudi je, absurd, v taistem občestvu, in v današnji časih, pogostoma slišati o tem, da »se je potrebo zoperstaviti, da je potrebno kljubovati (ne sprejemati), da je potrebno drugače (»po svoje«)… v odnosu do »sistema« (ki je, revež, ničesar, sam po sebi, kriv… natanko tako, kot niso krivi denar, oblast, celo cesta, ki »življenje vzame«). In je obravnavana tudi na relaciji »izmenjave mnenj«, ki, v človejaškem svetu, zmore biti »konstruktivna« izključno tedaj, kadar se dva (ali več sogovornikov) že v izhodiščnem položaju strinjata(jo), zaradi česar je takšna »izmenjava mnenj« (ki je le potrjevanje lastnega mnenja) preprosto tratenje časa, in pritrjevanje – neumnosti!

Niti ni pomembno, na kateri ravni se takšna »izmenjava mnenj« odvija. Na ravni otrok-starš (kot del »vzgojnega«, v bistvu dresurnega procesa), ali na ravni odrasel (telesno vsaj) napram odraslemu (ista opomba kot poprej), v vsakem primeru rezultira negativno vselej, kadar se pogovarjata dva, ki – ne delita mnenja! In je, zategadelj, s strani (vsaj tozadevno močnejšega) pričakovano brezpogojno sprejemanje (njegovega) mnenja, in so tudi ravnanja, temelječa na omenjenem pričakovanju, temu ustrezna, nasilna. Ni potrebno, da so izključno v fizičnem smislu, nasilna, a tudi do takšnih stanj, zlahka, prihaja. Ne gre drugače, v svetu človejakov, v svetu kategoričnih mnenj ni kompromisov. Jih ne more biti, vsaj zares, in za stalno, ne, lahko so zgolj (začasna) podrejanja, začasna (dejansko, po vsebini, lažna) soglasja… kar je, nenazadnje, moč ugotavljati na slehernem koraku, tako v družinskem, kakor v »političnem« okolju.

Je pravilno vztrajanje na stališčih, za katera veš, da so ustrezna dejanskim stanjem?

Je, pa še kako, in toliko bolj v svetu, ki ga, kot njegov večinski del, tvorijo človejaki. In njihove »resnice«, ki, v bistvu, to sploh niso! Ko ne bi bilo takšnega vztrajanja… ko ne bi bilo, denimo, Galilea (ni bil edini, ki je trdil o okrogli Zemlji, a je, med vsemi, najbolj znan), ko ne bi bilo stoletij, celo tisočletij »njegovega« trmarjenja, bi bil naš planet, tudi danes, še vedno ploščat! Ko ne bi bilo Koha (ni edini zaslužen za prepoznavo bakterij, kot povzročiteljev okužb, s tem, posledično, za umiranje tistih, ki so bili zdravniško oskrbljeni, a te oskrbitve niso preživeli, v praksi je imel, zgolj v omembo, pomoč nekega zdravnika) in njegovega »trmarjenja«, bi bila, še vedno, »božja volja« kriva za to, da nekdo, ki mu (na primer zaradi zastrupitve krvi) odrežejo ud, in operacijo preživi, naknadno umre. Ko bi ne bilo Tesle, Ajnštajna (in mnogih drugih, zlasti na tistih področjih, ki jih znanost ne zmore obravnavati v podobi otipljivih, čutnim zaznavam dosegljivih vsebin)… ko bi ne bilo posameznikov, ki so, na področju umetniškega ustvarjanja vztrajali pri lastnih aktivnostih, četudi v času, s strani absolutne večine, ne samo nesprejeti, pač pa celo zavračani… bi bil svet na tem planetu, še vedno, povsem človejaški: svet (dobesedno!) kamene dobe, svet, v katerem bi bil človejak le sestavni člen prehranjevalne verige, svet, v katerem bi, še vedno, potekalo človejakožerstvo! Z drugimi besedami: o tem, kako se izkazuje trma, o tem, ali je le-ta nekaj slabega, ali dobrega… tudi o tem kaže presojati v okviru konkretnih okoliščin, in zapisati, da je trma vsekakor potrebna takrat, kadar temelji na pravilnem, resničnem, etičnem, takrat, kadar zmore, prav radi nje, in dolgoročno, svet doživeti kakovostno spremembo! In, z druge strani, večinske, je trma le neposreden izkaz neumnosti, potemtakem stanje, ki govori o tem, da je povsem neumestno, neutemeljeno pričakovati kakršnekoli vsebinske spremembe, pri tej neumnosti, ki bo, vselej, ostala natanko to, kar je (in kar je vselej bila) – neumnost!

Obravnava znotraj konkretnega konteksta

Omenil sem spreminjanje okoliščin, znotraj katerih prihaja do določenih (posamičnih) spoznanj, in katere je vse potrebno »imeti pred očmi« (v zavesti, potemtakem, kajti različne okoliščine se ne zmorejo, v fizičnem smislu, hkrati, istočasno izkazovati), česar človejaki, pri čutilom nedostopnih zadevah, niso zmožni.

Kaj se spreminja? Najprej – spreminja se tisti, ki neko sodbo (mnenje) oblikuje. No, vsaj moral bi se spreminjati, načeloma, medtem ko se dejansko spreminja le razumsko zasnovano bitje, ki pomni izkušeno (izkušnje so tako osebne, neposredno doživete, kakor posredne, tiste, o katerih me nekdo nauči, meni pa se zdijo, v odnosu na moje, v nekem danem trenutku, obstoječe poznavanje, realne, sprejemljive), na temelju tega izkušenega (raz)širi svoje »obzorje«, pridoda (še eno) spoznanje o eni in isti zadevi (če želiš, o zadevi imenovani življenje), potemtakem je samoumevno, da to, novo, spoznanje upošteva tudi pri oblikovanju mnenja o nečem, pri izkazovanju odnosa do tega nečesa!

Spreminjajo se konkretne razmere, neodvisno od tistega, ki mnenje oblikuje, deloma tudi v odvisnosti od taistega. Voda je vir življenja… vsaj šolsko obče veljavna ugotovitev (dokler ne pridemo do »boga«, seveda)… potemtakem je voda nekaj dobrega, pozitivnega. (Tudi) iz nje smo sestavljeni, potrebujemo jo, da ne dehidriramo, potrebujemo jo za umivanje, zalivanje, všeč nam je za sproščanje, vendar – je voda res samo nekaj pozitivnega? Tudi takrat, kadar, na primer, vremenske razmere poskrbijo za poplave, v katerih ugašajo življenja, in pride do določenih materialnih škod? Je pozitivna takrat, kadar je (nekje in predolgo) stoječa, in jo (po)pijem, ter se s tem (ne zaradi vode same, seveda, pač pa zaradi bakterij, ki si v njej poiščejo domovanje) okužim, morda, posledično, celo umrem? In – še bolj v razmislek vodeče (in velja popolnoma enako, kot za vse ostalo, ne nazadnje tudi za cigarete, alkohol…): je (četudi) okužena voda dobra ali slaba, v kolikor nanjo naletim (v podobi neke luže) povsem onemogel (zaradi pomanjkanja tekočine v mojem telesu), in se bom, če je ne (po)pijem, v kratkem »sesul«, umrl… če pa jo popijem, bom resda (zanesljivo) obolel, a si bom, obenem, zagotovil nekaj časa življenja več, in vsaj teoretično možnost, da (preživel, ker sem se odžejal) naletim na nekoga, ki mi bo lahko, zdravstveno in uspešno, pomagal (da bom preživel tudi obolenje, izhajajoče iz pitja neustrezne vode)?

Dodam banalen, vsakodneven primer, nanašajoč se na »imetje« (česarkoli materialnega, kajti VSE, kar nekdo »drug« ima, določen človejak pa nima, a si želi imeti, je vir nenehnega nezadovoljstva, posledično nenehnega nestrinjanja /znotraj kateregakoli »družbenega sistema/, in, še bolj posledično, »zgodovinske tradicije«, ki se izkazuje v podobi konstantnega /fizičnega/ spopadanja, v takšni ali drugačni njegovi podobi, na tem ali onem geografskem področju, s tem ali onim nasprotnikom…) in zapišem: kadar ima nekdo drug, »jaz« pa nimam, je »svet krivičen«… kadar imam »jaz«, a nima nekdo drug, sveta ne prepoznavam kot krivičnega! In povprašam: je moč takšnega »presojevalca«, takšnega »prepoznavalca« tistih zadev, katerim pravimo (objektivna) dejstva, je moč takšnega »vedeža« o stvareh, katerim pravimo Resnica… je moč takšno bitje šteti za umsko (in, izhajajoče, kakorkoli drugače) verodostojno bitje?! Je moč njegove »resnice« prepoznavati v podobi (dejanskih) resnic?! Ni, seveda, da ni, ob čemer je grozeče dejstvo: absolutna večina »človeštva«, v milijardah torej, se izkazuje na opisan način!

Zavračanje mnenja ni isto kot zavračanje tistega, ki je mnenje izrekel

Ničkolikokrat sem že doživel, da je imel sogovornik občutek, češ »da sem proti njemu«, zaradi tega, ker se nisem strinjal z njegovim mnenjem, ker sem temu mnenju oporekal, in ga skušal, v prid tistega, kar naj bi bil smisel pogovora (izmenjave mnenj), v prid, potemtakem, širitve »obzorja«, nadomestiti (in to izključno na podlagi konkretnih argumentov, na podlagi pojasnjevanja, na podlagi dejstev, ki jih zmore tudi sogovornik videti, preveriti v »življenju«…) z ustreznim, vsaj ustreznejšim. Tako da se ne slepim, glede tega, če se to dogaja tudi vobče, nasploh, na vsakem koraku in v vsakem trenutku.

V kolikor želiš uspeti v namenu, da »izmenjuješ mnenja«, moraš imeti, najprej, ustrezno podlago, določeno količino (po)zna(va)nja, dejanskega vedenja (torej v praksi preverljivega, dokazljivega) o tistem, o čemer se pogovarjaš. Prepričanje, tisti »jaz mislim, da je tako«, je krepko premalo za to, da bi bil pogovor smiseln, da bi bil kaj več kot običajen pogovor o vremenu, športu, politiki… na način, kateremu pesem pravi »trla baba lan, da joj prođe dan«. In moraš imeti, nič manj pomembno, ustreznega sogovornika, dojemljivo, razumsko zasnovano bitje, kateremu (zlahka, v kolikor ni psihično okvarjeno, in težje, celo mukoma, v kolikor se pogovor odvija v okviru procesa o/zdravljenja sogovornika, in v kolikor obravnavaš neko(e) »tabu« temo(e), torej vsebino(e), zaradi katere(ih) je obolelost tudi nastala) je (vsaj načeloma) moč dojemati, razumevati, povezovati (in »imeti na kupu«, v glavi, v podobi sočasnega zavedanja, v podobi enovite zavesti!).

V kolikor je sogovornik razumsko zasnovan, potem se bo naučil razlikovati med »odnosom do mnenja« in »odnosom do tistega, ki mnenje izraža«, kajti – če se po določenih (lahko tudi po vprašanju večine vsebin) vprašanjih strinjava (a se ne strinjava po posamičnih), potem NISEM negativno usmerjen proti samemu sogovorniku (ko bi bil, se, najprej, sploh pogovarjal ne bi z njim, bi ga zavračal kot celoto, potemtakem bi zavračal tudi njegova mnenja, vsa!), pač pa se, preprosto, le z neko, določeno, njegovo trditvijo ne morem strinjati, zaradi tega, ker… tu pa že nastopijo argumenti, in, sočasno, pripravljenost sogovornika po tem, da jih, najprej, sliši, da, posledično, o njih (lahko kar sproti) razmisli, in še bolj posledično, da ugotovi, čigavo mnenje je pravilno, ali vsaj pravilneje! Vendar, pozor: tudi sogovornik mora imeti določeno (pred)znanje o obravnavani temi, pa se, pri razumsko zasnovanem bitju, in PSIHIČNO NEPOŠKODOVANEM, običajno pripeti takšno stanje, da – se pogovor o temi, katere oba (sogovornika) ne poznata (dovolj) sploh ne odvija, ali pa se odvija po sistemu »učitelj-učenec«, in je del pogovora, ki »pripada« manj (ali povsem ne-) poznavajočemu sogovorniku, oblikovan – iz vprašanj (in, obratno: tisti, ki ve, pozna, tisti podaja odgovore, pojasnjuje).

Pri človejakih, če ne hipoma, potem vsaj »s časom«, pride do neizogibne ugotovitve, ki izpove, da je nestrinjanje (z mnenji) nedvoumen izkaz zavračanja samega sogovornika (preverjeno, ne-vem-kolikokrat, torej v praksi)!

Podobno ugotavlja tudi (osebnostno) »nezrelo«, sicer pa razumsko zasnovano bitje (otrok), s to razliko, da v njem, zaradi siceršnjega odnosa, do njega izkazovanega (in pozitivnega), obstaja DVOM (v lastno ugotavljanje o zavračanju), če ne zavestno oblikovan, potem vsaj čustveno (češ, kako naj bi me zavračal, ko pa mi s tem… in s tem… in s tem… govori o tem, mi izpričuje to, da me ima rad, da me, potemtakem, ne zavrača… in, z druge strani: kako lahko imam jaz njega rad/a, ko pa me zavrača, ker – ni logično, da zmorem imeti, v nedogled, rad/a nekoga, ki je konstantno, dosledno proti meni, ki me, v moji volji, v mojem izkazovanju… pobija?!).

Čustvena nezrelost, kot edini vir psihičnih poškodb, obolenj?

Najprej – kdaj, in kako, nastajajo psihične poškodbe, obolenja?

VEČINOMA takrat, kadar nekoga drugega (pri)siliš, na različne načine, a v vseh primerih brezpogojne, da se izkazuje v nasprotju od svojega siceršnjega izkazovanja, da, potemtakem, »misli«, govori in ravna tako, kot mu je zapovedano (»misliti«, govoriti in ravnati), in ne tako, kot bi, vse našteto, počel, izkazoval, v kolikor bi smel, v kolikor bi bilo njegovo izkazovanje posledica njegove svobodne volje!

Že takoj, da ne bo nesporazuma: tu ne gre za to, da psih. težave povzročiš s tem, da otroka… naučiš sedeti na nočni posodi (udobneje mu je, pa še igre mu ni treba prekinjat, če se podela v plenico)… da ga naučiš (vsaj) osnov »lepega obnašanja«, nekega načina sobivanja, s katerim je moč človeško (po)deliti prostor in čas z vsemi ostalimi… da mora, ob določeni (in njegovi starosti primerni) uri iti spat… kajti, vse to, našteto, naj bi bilo (vsaj načeloma) otroku v prid, in potrebo po vsem tem (in marsičem ostalem) je moč (vsaj v nekem starostnem obdobju) otroku pojasniti, da mu ravnanja postanejo razumljiva, celo nujna, samoumevna (tudi otrok ugotovi, s časom, da občutek blata v plenici NI prijeten… da onečedene plenice /lahko/ povzročijo vnetje kože, in ne samo srbečice, pač pa tudi bolečino… da JE lepo, ko doživi odzdrav, na njegov pozdrav… da JE lepo, če njegova z-nekom-drugim-podeljena-malica porodi to, da nekdo drug njemu odstopi del svojega »sendviča«, ali mu ga vsaj ponudi… da potrebuje določeno količino počitka, spanca, v kolikor želi naslednji dan pričakovano, uspešno funkcionirati…)! Potemtakem: VSE tisto, kar je otrok zmožen (enkrat že) dojeti kot samoumevno, kot povsem normalno (ne v smislu človejaškega pojmovanja, znotraj katere sami sebe obravnavajo kot »normalne« /umsko, seveda/, medtem, ko jih jaz zmorem, v prevodu predmetne besede, obravnavat izključno kot OBIČAJNE, vrsti, naravni zasnovanosti primerne, neizstopajoče, nedrugačne!), celo kot nujno za to, da tako sam (zase), kot skupnost (in on v njej) zmore (brez nepotrebnih) težav obstajati, vse to ne povzroča nikakršnih psihičnih okvar. Le-te povzroča…

(PRI)SILJENJE v to, da (s časom, in po sistemu »navada je železna srajca«) postaneš ne-ti, da »nekam«, globoko v sebe (v lastno podzavest) POTLAČIŠ lastno dejanskost, to, kar ZARES (po rojstvu, po zasnovanosti) SI… in, posledično, postaneš to, nekaj, kar je – okolju všečno, dopustno, »normalno«, sprejemljivo! In s tem tvoje telo, tvoja zdresiranost postaneta KLETKA in JEČAR tistega pravega tvojega jaza, ki se znajde v vlogi JETNIKA, za večno obsojenega na čemenje v temačni, hladni kletki, v kateri ne sme ne razmišljati, ne čustvovati, se ne sme izkazovati tako, kot bi se MORAL, da bi bilo vse prav, da ne bi prišlo do psihične obolelosti. In…

Zamisli si nek povsem običajen primer, ko MORAŠ, svoji volji nasprotno, narediti nekaj, za kar si prepričan, da bodisi ni potrebno, ali se ti ne da, v konkretnem trenutku, tega delati, ali celo meniš, da je v nasprotju z, na primer, etičnim ravnanjem… zamisli si, da nimaš možnosti izbire, pa tako tudi delaš, narediš… boš, v takšnem primeru, dobre volje? Ne, seveda, da NE boš! Zdaj pa si predstavljaj, da NIČESAR NE SMEŠ misliti, izreči, narediti »po svoje«, bi to lahko bil razlog za večno nezadovoljstvo, ki se (zaradi preprostega dejstva, da »je treba živeti naprej«), s časom, spremeni v navado, v samoumevnost, s časom nanj celo pozabiš, a kaj, ko ono NE POZABI TEBE, pač pa se zavleče pod tvojo kožo, daleč od tvojega zavedanja, te naredi, postopoma, »zrelejšega«, »resnejšega« (bentiš, kolikokrat sem že videl odraslega, v kasnejših življenjskih obdobjih na-travniku-razigranega, potemtakem na trenutke »neresnega« konja, pa si človek ne bi smel dovoliti tega, da bi svoja čustva izkazoval, da bi se zmogel tako prešerno krohotati, kakor tudi z/jokati, če tako nanese, in brez pomoči alkohola, ali neke druge droge???!!!!!), te, postopoma (tako, da ne ti, ne okolje, običajno okolje, sploh ne opazi/š razlike!) »spreminja«, ker te nenehno razžira, te, dobesedno, tako čustveno, kakor tudi umsko pobija, da postaneš (na obeh področjih in lahko celo krepko) manj zmožen, da, počasi, otopevaš, da se, počasi, v tebi ugaša volja po življenju, da se lahko, v skrajnem primeru, celo tako odločiš, da lastno življenje, preprosto, zaključiš!

Kako tistim, ki na tak način vsiljujejo (lastna mnenja, prepričanja, ravnanja, s tem tudi mnenja, prepričanja, ravnanja okolja, s katerim se poistovetijo, katero je edini izkaz njihove veljave, tozadevne), to vsiljevanje uspeva? Na različne načine, iznajdljivost nima meja v (fizičnem in psihičnem) kaznovanju, pa zmore klečanje na koruzi, ali polenih, nadomestiti nek (času, človejaški »humanosti«) primernejši »vzgojni« ukrep, ki pa, zaradi tega, ker je drugačen, za kaznovanega ni nič manj boleč, potemtakem tudi ne manj učinkovit (pri njegovem pobijanju!). Na eni strani nemoč posameznika (obenem njegova želja, potreba, da bi bil del lastnega okolja), na drugi strani BEBAVOST, DOBESEDNO ŽIVALSKOST VEČINE, ki za »prav« priznava izključno tisto, kar/kakor sama misli, govori, ravna!

Da, na tak način nastajajo obolenja v obdobju otrokovega, mladostnikovega dozorevanja, tistega dela (njegovega) življenja, v katerem NE ZMORE samostojno (samega sebe preživeti), pa se mora (če ne želi biti nenehno kaznovan) prilagoditi »normalni« večini! Vendar…

Vendar obstaja tudi izjemno »lep«, dokaj splošen način »prepričevanja«, ki uspešno deluje tudi v kasnejšem, (čustveno, umsko) zrelem obdobju življenja (razumsko zasnovanega) človeka, in temu načinu bi se lahko reklo – čustveno izsiljevanje!

To so vsa tista ravnanja, usmerjena napram nekomu drugemu, ki se začnejo z »če imaš (mene, nekoga drugega) rad/a, potem boš naredil/a tako in tako« (četudi je ta »tako in tako« v nasprotju s tem, kakor, kar bi sicer sam ravnal, želel ravnati, in četudi že sam po sebi VEŠ, da imaš rad tiste/ga, katere/ga ti, znotraj izsiljevanja, omenjajo… a, kljub temu, čutiš potrebo po tem, da svoj »imam rad« izkazuješ, nenehno, dokazuješ, da ja ne bi ta/tisti, katere/ga imaš rad/a, na to pozabil/i)… in se potem, tudi zaradi »ljubega miru« (ne samo radi tega, da ne-vem-katerič-že dokazuješ, da imaš rad), s katerim ne boš slabe volje krog sebe sejal (tudi tistim, katerih slaba volja te boli) podrediš tuji volji… in tudi tu je »navada železna srajca«, pa – bolj kot se (dobesedno) podrejaš, bolj samega sebe zanikaš, bolj si tam, kjer se muhe rade nabirajo! Pa, da ne bo nesporazuma: v sleherni skupnosti, v vsakem sobivanju, so kompromisi nuja, in mora vsaka stran, tu in tam, narediti »korak nazaj«, se svoji želji odpovedati, v prid želje skupnosti, in je vse v redu, če se tako izkazujejo VSI ČLANI skupnosti, kajti takrat tudi dobivaš (ne samo daješ), in takrat se, resda, ti odpoveš (pri nečemu) v prid nekoga drugega, a se, obenem, nekdo drug odpove (nečemu svojemu) zato, da boš ti na boljšem! Pomeni, če preprosto zapišem: kadar daješ (sebe) tako, da (drugega) prejemaš, takrat NIKOLI nisi v manku, takrat nisi izjema, nisi edina (celo zapovedana) žrtev, takrat so takšna ravnanja povsem normalen (da, tudi razumsko povsem nesporen) način sobivanja, pa – ko bi ves svet tako funkcioniral, sploh vojn(e) ne bi poznal!

Kakorkoli že, nobeno psihično obolenje ne zmore nastati BREZ aktivne udeležbe tistega, ki bo zaradi obolenja (kasneje) trpel! Besede (s katerimi »mi« povedo, kaj pričakujejo od "mene", kaj zahtevajo, od "mene") ne skočijo, kar tako, "vame", in, ne nazadnje, »jaz« naj bi bil tisti, ki bi o njih (zame, meni) veljavnosti odločal, in, še bolj nenazadnje, »jaz« se odločim za to, da bom ubogal, da bom takšen, kakršnega me zahtevajo… lahko pa bi ubral drugo, in (a samo na prvi pogled) težjo pot, in bi se uprl, in upiral, kljub kaznim, ki bi me doletele! In, morda čudno, a dejansko: kakor je IZKLJUČNO zahvaljujoč besedam moč, preko »prepričanj« (človejaške večine), posamezniku povzročiti psihično okvarjenost, tako je IZKLJUČNO z besedami le-to moč odpraviti, odkloniti, obolelega ZARES, dokončno (p)ozdraviti (in ga ne le »usposobiti za to, da bo, z okvarjenostjo, čim bolj neboleče živel do svojega konca«)!

Pa, da ne pozabim: zastavil sem s tem, da ni »čustvena nezrelost« edini čas (ali vir) nastajanja psih. obolelosti, in zapisal sem, da do nje pride tudi zaradi tistega »imam rad« (v kasnejšem življenjskem obdobju), in zaradi potrebe po tem, da ta svoj »rad imeti" izkazuješ (dokazuješ), pa bi se lahko, morda, nekdo oglasil, češ da pa odraslim le-to (dokazovanje »imam rad«) ni potrebno, da je, groza, celo letom neprimerno… pa povprašam: je Narava dala solzevod z omejenim rokom uporabe? Je Narava ustvarila smeh, jezo, jok, razposajenost… brez potrebe? Je Narava spočela bolečino, na temelju čustev spočeto, ali srečo (na isti osnovi nastalo) brez potrebe? Ne nazadnje: je pametnejša Narava (ki milijone let uspešno preživlja), ali si pametnejši ti, ki mi oporekaš v povsem preprostih, življenjskih zadevah, katerih, žal, niti v osnovi ne poznaš?!