Je svoboda zares nekaj neomejenega?

Obstaja obče prepričanje o tem, da je svoboda tisto stanje, v okviru katerega smeš-početi-vse-kar-ti-prija-in-na-način-kakršen-ti-prija, prepričanje, ki ni le popolno nasprotje resnice (dejanskih stanj), pač pa, absurd, celo – onemogoča obstoj svobode!

Ko bi zapisal, da je takšno pojmovanje značilno za celoten nagonski (nerazumski) svet, bi krepko pogrešil! Ne, značilno je samo za tista nagonska bitja, ki živijo v svetu človeka-razumskega bitja (in ki se skušajo izkazovati kot človek-razumsko bitje), v svetu, v katerem obstajajo takšne vsebine, kakršne so socialna skrb in (človekove) pravice, v svetu, ki temelji na popolnoma drugačnih zakonitostih (kot so zakonitosti nagonskega sveta), se izkazuje s popolnoma drugačnimi vsebinami (kot so vsebine nagonskega sveta), potemtakem – v svetu človejakov. Da, medtem ko lahko za preostalo naravo (za vsa nagonska in v naravi živeča bitja) trdimo, da se (v okviru nagonov) izkazujejo umno ( = skladno z delovanjem narave), pri človejakih ne gre drugače, kot da zapišemo resnico, in jo zapišemo takole: ker živijo v sebi tujem svetu, so "zmedeni" (kadar si znotraj okoliščin, katerih ne razume/va/š, ne moreš delovati drugače kot neumno)! Pa, da ostanem zvest samemu sebi (in nekim pravilom razlage), tudi za to trditev napišem pojasnilo, in ponj skočim tudi v (uraden) živalski svet, a najprej – kaj pa sploh je, ta svoboda?!

Ko bi se odločal za temeljno opredelitev svobode, potem bi zapisal: svoboda je stanje, v katerem mi nič in/ali nihče ne govori o tistem to-MORAŠ-tako narediti! Vendar, POZOR, ne dovoli si te neumnosti, da bi ta nič-nihče-mi-ne-govori-o-tem-kaj-kako-moram enačil z občim pojmovanjem smem-početi-kar-in-kakor-mi-prija!!! Čemu ne? Preprosto…

VSAKO živetje živi (obstaja) znotraj neke skupnosti, in kadar živiš v skupnosti, takrat MORAŠ upoštevati TUDI njene želje, namere, ravnanja (s tem, kakopak, tudi želje, namere in ravnanja posameznikov, ki te skupnosti tvorijo!), kar pomeni, da sem DOLŽAN ( = MORAM) zapisan »svoboda je stanje, v katerem mi nič/ali nihče ne govori o tistem to-MORAŠ-tako-narediti« z nečim dopolniti, moram poiskati nekaj/nekoga, s pomočjo česar/katerega samemu sebi omogočim to, da vem ( = se zavedam) česa NE SMEM početi, kaj smem, in celo kaj/kako MORAM! V primeru, da tega ne naredim (torej v primeru, da se obnašam natanko tako, kot mi prija), takrat se NE oziram na želje, namere in ravnanja skupnosti, potemtakem nisem zmožen v tej skupnosti živeti, kaj šele tega, da bi jo tvoril!

S tem odločanjem med smem-ne smem-moram smo že prišli do izkazovanja, katero lahko imenujemo – izbiranje. Pa bi lahko, celo dolžni smo, temeljno opredelitev svobode zapisali tudi drugače, denimo – svoboda je ZMOŽNOST IZBIRE. A tudi s tem nismo zaokrožili zgodbe (opredelitve svobode), kajti – če sem zmožen izbirati, če sem zmožen tega, da samemu sebi dopuščam (se ne omejujem) in NE dopuščam (samega sebe OMEJUJEM v svojih ravnanjih!!!), potem, v bistvu, izkazujem neko samoomejevanje (samega sebe omejujem v ravnanjih, kajti zavedam se, da NE smem vsega početi – in, ker mi tega omejevanja ne počenja nihče drug, potemtakem to počnem po LASTNI VOLJI, sem svoboden = sam odločam o svojih ravnanjih, o sebi!!!), potem je moč o svobodi povedati tudi: svoboda je ZMOŽNOST SAMOOBVLADOVANJA (zmožnost »dovoliti si« in PREDVSEM zmožnost »ne dovoliti si«)!

In ta zmožnost DELUJE v človekovem svetu (v svetu razuma in razumevanja - tudi skupnosti, v svetu načelnosti in, posledično, etičnosti), NE deluje pa v svetu človejakov (v svetu nagonov, živečih v NEsvojem svetu, v svetu pogojnega refleksa, v svetu NEnačelnosti = NEetičnosti, v svetu »priložnost dela tatu«, ali »položaj pokvari«!)

Zdaj pa poglejmo, koliko, če sploh, zapisane opredelitve svobode zdržijo, kot take, v realnosti (v svetu dejstev, dejanskega), in se po preverko najprej odpravimo v svet (uradno ugotovljenih) živali, kajti – če ne veljajo zanje (ki, po mnenju občestva, živijo povsem svobodno = v neomejevanju), potem so napačne!

Zastavimo s srno (ti pa lahko prebrano preneseš na katerokoli drugo žival, za VSE namreč veljajo ista načela!) Je srna svobodna zato, ker sme iti kamor se ji zahoče, ker se sme povsem sproščeno (ležerno) sprehajati naokoli, ker sme početi vse, kar in kakor se ji zahoče? Na prvi pogled (a povsem napačen, pogled, taisti pogled, ki v naravi vidi »harmonijo«… čudna »harmonija«, takrat, kadar volk davi srno, kadar jo začne, morda še živo, žreti!) bi lahko rekli, da sme, celo to bi lahko rekli, da opisana ravnanja v bistvu označujejo srno (so za srno značilna), vendar…

Preden bo stopila iz gozda, na jaso, bo, srna, najprej ovohavala zrak… da ugotovi, če v bližini obstaja nek vonj, vonj, ki priča o prisotnosti plenilca ( = nevarnosti), obenem bo »napela« ušesa… da tudi s pomočjo sluha zazna morebitno grožnjo, obenem pa se bo ozirala naokoli… tudi z namenom odkritja nevarnosti. Pomeni, da srna NE sme biti povsem sproščena, vedno in povsod, če želi pre/živeti! Pomeni, da srna NE sme početi vsega, kar (in kakor) se ji zljubi, če hoče pre/živeti. Pomeni, z drugimi besedami, tudi to, da ji volk (ali nek drug plenilec oz. nevarnost) pogojuje način izkazovanja, pomeni, da ji nekaj-izven-nje-same govori tisti tako-MORAŠ-če-želiš-pre/živeti! In da srna pri tem nima možnosti izbire ( = svobodne volje), o tem priča dejstvo, da bo v primeru, ko bo zaznala objektivno grožnjo, ostala skrita (oz. bo celo zbežala, šla dlje od nevarnosti), in se ne bo odločila za to, da bo kljub (zaznani, ugotovljeni) grožnji, šla na jaso (pa četudi JE lačna, četudi POTREBUJE hrano, četudi MORA jesti)!

Ali pa, recimo, da nastopi suša, in usahne potok, iz katerega je srna vedno pila. In recimo, da je naslednja možnost pitja oddaljena deset kilometrov, ali več – ima srna možnost izbirati med tistim ne-bom-šla-stran-ne-bom-hodila-deset-kilometrov-ne-bom-pila-četudi-s-tem-preneham-živeti in tistim grem-k-vodi? NE, nima je, kajti nagoni (in med njimi nagon pre/živetja) jo dobesedno prisilijo v to, da SE poda vodi naproti!

Primer bo, morda, bolj razumljiv, če pomisliš na selitve afriških živali, na množične migracije, pogojene izključno z realnimi stanji, z okoliščinami, s sušo! Ko nastopi suša, takrat umanjka tako vode, kakor tudi, posledično, trave, in živali so dobesedno postavljene pred dejstvo, da morajo (v kolikor želijo imeti oboje, vodo in travo, v kolikor želijo pre/živeti) tudi po deset dni in več (ter celo BREZ hrane in vode!) hoditi, pri tej hoji premagovati razne ovire (denimo reko, polno krokodilov… in je že na začetnem bregu, torej tam, kjer komajda zastavijo prehod prek reke, zaznati negotovost teh reko-prehajajočih-bitij, in strah, in že pri preskakovanju ovir – v času suše se reka še nekoliko nižje spusti, in bregovi, ki zaradi tega nastanejo = se izkazujejo so strmi, tudi relativno visoki – se lahko poškodujejo, medtem ko zmorejo med samim prečenjem reke končati v krokodiljih čeljustih), da med selitvijo (brez hrane in vode) postanejo izčrpane (vse bolj, ali celo, nemočne), da jih plenilci (ki spremljajo selitev) lažje in hitreje požrejo, da marsikatera (že zaradi izčrpanosti) NIKOLI NE DOSPE do uresničitve svojih želja (potreb)… kaj meniš, te živali to počno (se selijo) zato, ker imajo možnost izbire, zato, ker zmorejo same sebe obvladovati, zato, ker se jim, pač, to hoče početi… ali zaradi tega, ker druge možnosti nimajo, ker jim realna stanja (narava) zapovedujejo kaj MORAJO narediti?!

Potemtakem, kadar mi nekdo zapoveduje, kadar nimam možnosti lastne izbire – sem, takrat, zares svoboden, svoboden na način, da smem-početi-vse-in-kakor-mi-prija?!

Pojdimo zdaj v svet »civilizacije«. In zastavimo z absurdnim primerom: križišče, semaforizirano, in meni sveti rdeča luč ( = ne smem zapeljati v križišče) – smem, zaradi tega, ker sem-svoboden, in zaradi tega, ker menim, da svoboden-smem-početi-vse-kar-in-kakor-mi-prija, zapeljati skozi rdečo?

Načeloma smem (saj sem ja svoboden!), vendar – če me opazi policaj, me bo kaznoval (potemtakem NE smem!), če pa povzročim nesrečo, potem – lahko zaradi mojega BEBAVEGA »razumevanja« svobode nekoga ubijem (pomeni, da posežem v NJEGOVO PRAVICO do tega, da živi, pomeni, da ima moja pravica do tega, da počnem kar mi prija, večjo težo od njegove pravice, da varno dospe tja, kamor se je namenil, pomeni – da ravnam povsem po pravilih »boja za obstanek«, povsem nerazumsko, na način, da močnejši, spretnejši, »srečnejši« preživi, ostali pa lahko krepnejo! Pomeni, da NISEM ZMOŽEN živeti v sobivanju, ker gledam in vidim izključno tisto, kar, in kakor, meni prija!).

In ta primer lahko preneseš na vse ostale vsebine, na katerekoli hočeš, in povsod boš ugotovil (v kolikor si ugotovitve zmožen!), da – ne smeš početi vsega, kar in kakor ti prija!

Potemtakem, za zaključek – je svoboda res tisti človejaški smeš-početi-vse-kar-ti-prija-in-na-način-kakršen-ti-prija ( = nič in nihče mi ne sme govoriti tega, kaj/kako moram)? NE, ni, pač pa je svoboda stanje, v katerem mi nič (izven mene) in nihče ne predpisuje kako/kaj moram, pač pa JAZ SAMEGA SEBE OBVLADUJEM ( = omejujem, si NE dovoljujem), in to samoomejevanje izkazujem na temelju upoštevanja realnih stanj, torej TUDI na temelju uvidevnosti (do ostalih, do skupnosti, v kateri živim) in v okvirih MORALNO DOPUSTNEGA ( = etičnega)!!! Pa, ker človejaki takšnega samoomejevanja, objektivno, NISO zmožni, to pomeni, da NIKOLI ne bodo dočakali svobode, kakršno pojmujejo (pričakujejo, celo zahtevajo)!