Nimfospev

Priskakljala mala je porednica,

ponudila mi je let, vse do neba,

vsa odpeta, vneta, je kipel njen čar,

mi ponujala vsega je v dar…

Nje pogledi, drža, nagajiv nasmeh,

me vabila, z dihom vsakim, je v greh,

bojda spremlja tisti jo problem pereč,

ko dovolj ti ni niti preveč…

Le da dolgo vidi, jo začne metat,

vsa nesrečna, kadar mora gladovat,

kadar nima, se ji zaustavi svet,

saj brez dolgega ji ni živet…

Je menila, da bi uporaben bil,

njene želje, bojda, bi lahko tešil,

me preplavilo vsega je, od potu,

ko visela mi je krog vratu…

Že res, da si vsa prepričljiva,

in lepo je, kar te krasi,

prav mikajoče ustrežljiva,

ob tebi se še led topi,

vendar, verjemi, nisem pravi,

pa ne da ne bi mikala,

a kaj, ko nekaj, v meni, pravi,

da se tako, povprek, ne da!