Na mizi
steklenica čas dodobra je izpila,
pepelnik
poln, v okras, iz njega že kipi,
mineva
noč, in, do sedaj, bila je ustrežljiva,
poneslo
vino je v kraj vsaj drobcene skrbi…
Že
spanec veke mi tišči, a bodo počakale,
se steklenici
ne mudi, v njej opojen dar,
požirek
prija, in, prav vsak, le voljo mi oplaja,
da
trudno vleče svoj korak, iščoč v noči čar…
Se v
kozarcu marsikaj zgubi,
da manj
podreza, manj pekli,
marsikaj
skrila, in vzela, vsaj začasno, mi bo noč,
ko v
kozarcu bom iskal se, do dna zroč…
Ni komentarjev:
Objavite komentar