Žal, a dejansko…

Ko pomagam, terapevtsko, redno ugotavljam, da ti, ki sicer zmorejo RELATIVNO razumno delovati, niti temeljnih zadev NE RAZUMEJO!

Denimo tistega imeti-rad (nekoga DRUGEGA). Pa ne vedo tega, kako, kdaj, v kakšnih okoliščinah se ta imeti-rad izkazuje, in kdaj je izkazovanje TOZADEVNEGA imeti-rad (nekoga DRUGEGA) zgolj posledica SEBIČNOSTI izkazovalca oz. njegovega imeti-rad samega SEBE.

In je hudo razblinjati utvare, kajti vsaka razblinitev neizogibno vrže na tla, na zelo trda tla. Kruta so spoznanja resnice, zlasti takrat, kadar te doletijo po tem, ko si dobršen del svojega živetja že odživel. A, k sreči, obstaja tudi pot dviga s teh tal. Ko ne bi, potem...

Potem raje ne bi pomagal, ker bi s svojim delovanjem zgolj škodoval. V tem svetu, v katerem je bore malo dejanskega imeti-rad nekoga DRUGEGA!