Pri psihičnih okvarjenostih ni razlogov za sram!

Nobena psihična okvarjenost ne bi smela biti, in ni, razlog za sramovanje! Je pa sramotno dejstvo, da živiš v okolju, ki psihične okvarjenosti povzroča! Je že tako, da človeški in živalski svet ne sodita pod isto streho, in se ne moreta po istih pravilih odvijati.

Veliko, na tisoče posameznikov sem srečeval, v okviru svojih dejavnosti. Od otrok, prek mladine, do odraslih, iz različnih socialnih okolij, različnih izobraženosti (zvečine, itak, zgolj tozadevnih!), interesnih področij, od praktikov-izvajalcev, do sanjačev-snovalcev.

Kakopak, in skladno dejanskemu stanju, je absolutna večina pripadala nagonskemu, nerazumskemu svetu, a kljub temu – enega samega nisem srečal, ki ne bi izkazoval, in trpel zavoljo nje, neke psihične okvare! Tako »zdrava« je družba, na katere »zdravost« se radi sklicujejo!

Tudi sam sem skusil psihično zakrčenost. In sem potreboval nekaj let, preden mi je uspelo dospeti do njenega vzroka, in ga odpraviti. Tako da mi je izkušnja omogočila praktično razumevanje tega, o čemer zapisujem, in tega, s čemer se pri drugih ukvarjam, ko odpravljam njih težave.

Četudi nisem bil prav nič zadovoljen, generalno gledano, v času omenjene zakrčenosti, sem zavoljo nje zadovoljen danes, kajti ob njej, zavoljo nje sem se naučil, sem spoznal tisto, kar mi nobena šola ne bi mogla dati: stanje znotraj (obstoječe) zakrčenosti, stanje po njeni odpravi, in tudi tista stanja, s katerimi se psiha odzove neposredno ob odpravi krča. In prav zaradi teh izkušenj zmorem učinkovito delovati napram drugim, in jim dejansko odpravljati obolelost (namesto tega, da bi, kakor to običajno počno »terapevti«, rane-okvarjenosti le oskrboval, jih »prevezoval« in lajšal njih dnevno živetje).

Danes mi je povsem razumljivo to, da okolje, znotraj katerega živi obolela oseba, te obolelosti ne opazi, še huje, se ji zdi nekaj-povsem-običajnega, »normalnega«! Kako ne bi, ko pa je samo okolje, psihično, mišljenjsko-čustveno gledano zgolj TOZADEVNO normalno, vsaj v odnosu do stanj, ki so normalna za človeka-razumsko bitje!

In tudi obolela oseba se ne more zavedati lastnega stanja, lastne okvarjenosti, kajti – če se izkazujem tako, kot se vsi ostali, potem z menoj ni nič narobe, mar ne?! NAPAČNO, povsem napačno, kajti v kolikor si razumsko zasnovano bitje, izkazuješ pa se tako, kot se absolutna večina krog tebe (morda v življenju še sploh nisi imel/a priložnosti spoznati človeka-razumskega bitja!), večina, ki je nagonske zasnovanosti, potem je s teboj nekaj hudo narobe… četudi se zdiš večini povsem v redu, njej enak, vsaj primerljiv, potemtakem (zanjo) normalen!

V kolikor je obče psihično, mentalno stanje normalno, potem ne vem, čemu obstaja beseda abnormalno! In čemu obstaja beseda »običajno«, katero s tem svojim »normalnim« nadomeščajo.

Kakorkoli že – naj ti ne bo nerodno, če, po nekem naključju, dospeš vsaj do suma, da je s teboj nekaj narobe, raje se odpravi tja, kjer zmorejo ta narobe odpraviti. Tebi, morda, celo docela (v kolikor si razumsko bitje), večini nikakor in nikdar!

V kolikor tega ne boš naredil, potem je dobro, da veš, da se bo tvoje stanje s časom le slabšalo, kajti čudežev, ki bi, na tem in vseh ostalih področjih, popravke porajali, preprosto – ni!