Nekoč je moj navihani (stari) stric, odvetnik Drnovšek, vnuk dr. Josipa Vošnjaka, v Mariboru, na nekem sprejemu, in v zaključeni druščini, tedanjemu mariborskemu županu, ki je bil dokaj glasen, izustil moj epigram:
S položaja me osvaja,
jezik je namočil v med,
mi obeta lepša leta,
le da bi ga volil spet.
Druščina je planila v krohot, župan pa je pordel, in potihnil...
Pa naj še kdo reče, da poezija ne more biti orožje! No, orodje vsaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar