Mak

Mak na polju svojo težko glavo sklanja,

kdo bi vedel, morda misel ga mori,

morda vleče ga daljava, potovanja,

morda sanja, da, z vetrovi, poleti…

Morda čaka, da v posteljo bo legel,

v željah da se dokončno umiri,

morda čaka dan, ko, končno, bo izpregel,

da zatisne site žalosti oči…

Se s poljane da vetrovom razigrati,

zlahka nosi želje, vsepovsod, nebo,

če ni dano, preostane le obstati,

v majhnem svetu, ki doseže ga oko…

Kadar zmoreš v daljave poleteti,

kadar vidiš, kar ne gledajo oči,

ti, prav zlahka, sonce skozi temo sveti,

a obenem volja vsa te zapusti…

Mak sameva, v tožnosti, med brati,

stran ga vleče, a je brez moči,

obžaluje, ni mu dano se podati,

ker ne zmore brez tega, kar ga drži…

Mak sameva, tiho glavo sklanja,

ni mu dano, da bi poletel,

pa le čaka, želja da vsakdanja

se izpoje, in v noč se bo odel…