Nekoč
sem bil deležen naslovnega vprašanja, pa…
Pojdimo,
tako, kot je prav, po vrsti, od samega začetka.
Ugotavljanje
se začne že v tistem trenutku, ko se začnemo zavedati okolja, torej raznih
dražljajev, ki jih zaznavamo, čutno. Pomeni, da ugotavljamo že kot otroci, le
da so te ugotovitve, praviloma, primerne »otroškim očem«…
Vsako
dejstvo, katerega (vede ali ne, zavestno ali podzavestno) zabeležiš, in se
podatki o njem shranijo, bodisi v zavestni del, v spomin, bodisi v podzavestni,
je, v bistvu, pot k spoznanjem, tudi k takšnim, o katerih sem bil povprašan,
pri čemer je zelo pomembno to, da v nekem trenutku dospeš do spoznanja, ki
odstopa od vseh poprejšnjih, ki so tvorjena tudi v podobi tega, kar te učijo,
tudi v šoli! Pomeni, da – če zares želiš spoznavati, potem moraš vse »uradno«
znanje obravnavati z rezervo! To, zagotovo, ne pomeni, da ga moraš zavreči,
daleč od tega, a tudi ne pomeni, da ga moraš kot absolutno pravilnega
sprejemati, pač pa – zaupaš, do tedaj, ko dospeš do ugotovitve, da ni osnove
temu zaupanju.
Sam
razum (inteligenca) ni odvisen od starosti. Pripadniki vrste Homo Sapiens se že
rodijo kot razumska bitja, in kot taka (če ne doživijo hujše psihične
okvarjenosti… ja, spet zaradi delovanja, »vzgojnega«, nagonske večine, ali pa,
v manjšem obsegu, radi neke mehanske okvare ali poškodbe)… potem kot takšna
tudi umrejo. Je pa od let (starosti) odvisna zmožnost ugotavljanja, in to v tem
smislu, da – dlje kot si na svetu, več RAZLIČNIH informacij (podatkov) o enih
in istih (ter vseh, ki so ti dosegljive) stvareh prejemaš, z večjim obsegom
znanja (ali zgolj »znanja«) o teh vsebinah razpolagaš, pa – več kot veš (zares,
dejansko veš, in ne zgolj naučeno), lažje dospevaš do spoznanj o teh zadevah. Kakopak…
Ne poda
se vsako razumsko zasnovano bitje v tovrstna spoznavanja, ugotavljanja,
nekatera se, denimo, kreativno izkazujejo skozi, ne vem, pisanje, kiparjenje,
slikarjenje, glasbo… obenem pa – ni enega samega razumskega bitja, katerega bi
vse zanimalo, katero bi se spoznavanja vsega lotevalo, zlasti ne v času, ko je
že toliko podatkov v obtoku, ko so se obzorja tako razširila, da danes svet ni
več samo do prvih vrhov, pač pa tudi v neka druga osončja sega… in o tistem,
kar te ne pritegne, o tistem, pač, objektivno nisi zmožen spoznavati (za
razliko od občih, ki še najbolj poznajo zadeve, s katerimi se nikoli niso
srečali)! Zdaj pa takole…
Če
misliš, da psiha ni neke vrste vesolja, se hudo motiš. Če misliš, da vesolja,
zaradi njegovega prostranstva, ni moč tako »lahko« spoznavati, kot nekaj, kar
ti je pri roki (denimo psiha… in prav zaradi tega, ker je »pri roki«, ker jo
vsak ima, vsak tudi »ve« o njej), se tudi motiš, kajti – s pomočjo tehnologije
lahko gledam (v) vesolje, lahko ugotavljam kako se spreminja, v vsakem trenutku,
lahko štejem (vsaj nekaj) nebesnih teles, potemtakem lahko vesolje tudi
NEPOSREDNO spoznavam (s pomočjo čutnega zaznavanja), dočim – psihe ne moreš
neposredno spoznavati, pač pa izključno posredno, preko izkazovanj, s katerimi
se sleherni posameznik izkazuje! Obenem pa…
Za to,
naše, vesolje, nihče ne trdi, da je sestavljeno iz enih in istih vsebin (ker
dejansko ni), dočim za »človeštvo« velja, da ga tvori ena sama vrsta (kar, še
zdaleč, ni res, in se takšna trditev, takšno uradno učenje pri spoznavanju
pojavlja kot ovira, pa – moraš najprej to oviro premagati, šele potem zares
veš, česa se, pri spoznavanju, lotevaš – ali človejaka, nagonskega bitja, ali
Človeka, razumskega!)
Ne vem,
ne bi mogel trditi o tem, katero spoznavanje je težje, nasprotno, in sodeč po
lastnih izkušnjah, bi dejal, da sicer zna biti naporno, vendar istočasno tudi »zabavno«
(ne, ne v smislu krohotanja, pač pa zabavno radi tega, ker je sila imenitno,
kadar tvoja naprezanja privedejo do nekega rezultata, uporabnega, dejstvom
ustreznega spoznanja), čeprav…
Spoznavanje
na temelju čutil (ki je dano vsem živalim in Človeku) je krepko lažje, kot
spoznavanje čutno neotipljivega. Pri slednjem namreč (vedno) obstaja več
možnosti, več možnih razlogov za to, da nekaj je, kakor se kaže, da je, pa
moraš…
Takole
povem: nobeno spoznanje ni zares spoznanje, vse do tedaj, dokler ga skušaš
zrušiti z nekimi protiargumenti (da, ni dovolj, da nekaj ugotoviš, pač pa, če
hočeš biti prepričan v pravilnost ugotovitve, moraš preizkusiti njeno
veljavnost, sprejemljivost), dokler ga z različnih zornih kotov ne skušaš
dobesedno izničiti, ovreči, in – šele takrat, ko tega izničenja ne dosežeš,
takrat veš, da si – spoznal neko dejstvo. Pri vesolju teh, in takšnih, težav
ni, če vidiš zvezdo, če jo aparatura registrira, izračuna njeno pot, hitrost,
starost, potem… potem, bržčas, nekaj bo na tem, vsaj približno in za nekaj
časa, pri psihi pa…
Sila »simpatični«
so mi silni psihologi, pardon, »psihologi«, prepričani v to, da – če sem končal
faks, potem ja vem o psihi! Vidiš, tu pa ni nobene aparature, ki bi jim
dokazala, da nimajo pojma (znajo teorijo, to že, znajo obrtniške prijeme,
procese, za to, da nekoga predresiraš, da ga, vsaj tozadevno, naučiš,
obolelega, živeti naprej, a to je vse, kar znajo… pa še pri tem njihovem znanju
se okoliščine ne smejo preveč spremeniti, ker v drugačnih okoliščinah, kot so
tiste, za katere so bili naučeni, povsem odpovedo!), in je edina zadeva, ki o
uspešnosti dela s psiho (z, na primer, neko boleznijo) govori, tista, kateri
rečemo – konkretna stanja, praksa (ja, na osnovi spremenjenega funkcioniranja
neke osebe lahko ugotoviš, če je, ali še ni, ozdravljena… pa laboratorijski
izvidi, ki govorijo o »čudežnem« izginotju raznih, in pred tem neuspešno
zdravljenih, bolezni… pa mnenje kakšnega strokovnjaka, zares strokovnjaka, ki
se je skozi uspešno prakso izkazoval, in izkazal). Sicer pa…
Kaj
misliš, ti, kaj je (bo) lažje, dogovoriti se (če jim že dokazati ne moreš) o
tem, da se Sonce ne vrti okrog Zemlje, ali o tem, da – »človeštvo« večinoma ni
sestavljeno iz Človeka, iz ljudi?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar