Kako sem srečal Boga…

Bili smo zbrani, tam, nekje, v neki manjši kraški vasici. Kamnite hiše, kamnite škarpe, v kamenje tlakovane steze, ali cestice, kakorkoli že, še tam, kjer naj bi »narava« poganjala, nemalo kamenja štrli iz prsti…

 

Sedeli smo, in prijetnost je krasila večer. Vseh prisotnih nisem poznal, niti na videz, a to ni bilo moteče, ker – pač, če ni druge, potem zadošča pogovor s sosedom, četudi se nekaj stolov vstran nahaja, in na drugi strani mize…

 

Hiška majhna. Tipično kraška. Majhen je bil tudi prostor, v katerem smo sedeli, pa še ne-vem-koliko-miz je bilo stlačenih vanj, da so nas zdržale, in… eno samo stranišče, v njem ena sama školjka…

 

Zgodilo se je, da so, v nekem trenutku, mehurji večinsko začeli izkazovati potrebo, po tej školjki. In se je zgodilo, da je bilo stranišče zasedeno, pa…

 

Nekaj nas je bilo, ki smo, v nuji, hiteli na plano. Bentiš, pred hišo, vse tlakovano, in osvetljeno, ne gre! V levo, in v desno, druge hiše, pa cestica, in – ne, ne, nič kaj dobre možnosti za to, da bi hlače ostale suhe…

Pogledal sem prek škarpe, tik hiše, tam, kjer so bila neka vratca. Očitno na vrt. Stopil sem skoznje, ampak – ulična svetloba je segala tudi tja, in le tam, malo dlje, je rasel nek grm, visok, košat, pa…

Uh, super, se za grm skrijem, pa bo šlo, sem se razveselil. In malodane stekel proti grmu…

Da se ne bi, po poti, spotaknil, sem gledal v tla, pred korake, ob tem pa (huda nuja je bila, takšna, pri kateri ne veš, če boš v naslednjem trenutku še imel suhe hlače) odpenjal razporek, pa…

Že sem švignil mimo grma, pravzaprav za njega (u, kako prijetno se je kotiček v mrak odel), izvlekel orodje na plano, ko…

Butnil sem v nekoga, ki je, natanko tam, odpravljal svojo težavo! In sem tako močno butnil, da je reveža dobesedno zabilo, v zid, in je imel, vsled tega (tako se je pokazalo kasneje, na luči), obe hlačnici mokri! Na srečo le s prednje strani, kajti v tistem trenutku je meni že poteklo, le da sem se uspel, za zadosten kanček, obrniti vstran…

Kasneje sem ugotovil, da je malo manjkalo, pa bi – na Boga opravil malo potrebo!

 

P.S.

Nikoli več se nisva srečala in, ko ne bi bilo tega lulajočega zapleta, niti tega ne bi vedel, da mu je ime Bogo.