»Lahko bi bilo še huje…«

Odrežejo mu nogo, v gležnju. In mu namestijo ustrezno protezo. In že se sliši njegov lahko-bi-bilo-še-huje-tudi-s-to-protezo-lahko-hodim…

In ima celo prav, takole, na hitro pogledano, čeprav…

 

V naslednjem koraku mu nogo odrežejo nad kolenom. In staro protezo nadomestijo z novo. In se, spet, sliši tisti lahko-bi-bilo-še-huje-s-to-protezo-skorajda-povsod-pridem…

In ima, tudi tokrat, na prvi pogled, prav, čeprav…

 

Naslednjič mu odrežejo še tisto, kar je od noge ostalo. Malo za tem še drugo, nogo. In mu dajo voziček. Pa se spet sliši tisti znan lahko-bi-bilo-še-huje-tudi-z-vozičkom-lahko-kam-pridem!

Hm…

 

Nekako podobno je s tistim verjetjem, v boga, usodo, čudeže, v to, da se stvari same od sebe (raz)rešijo, pa…

 

Vsakodnevno se srečuje s težavami, njemu nerešljivimi, celo trpi, radi njih, in se ne more ravno hvaliti, s kakovostjo svojega živetja, a, kljub temu, izusti:

»Hvala ti, milostni, dobri, ljubeči bog! Že res, da trpim, a bi lahko bilo še huje, lahko bi me, že zdavnaj, k sebi vzel!«

 

Zadeva je, načeloma gledana, povsem enaka, enako bebasta, kajti…

V prvem primeru bi lahko, na zadevo, gledal tudi takole: ko bi pravočasno stopil do zdravnika, bi danes, po vsej verjetnosti, imel – svoji nogi!

V drugem pa…

Če zanemarim to, da so prepričani v bog-k-sebi-vzame-tiste-katere-ima-rad, in v tisto, da obstaja Raj, in da je biti v njem dobesedno »rajsko« (ne vem, čemu se potem bojijo smrti, zaključka svojega, četudi bednega, živetja?!), potem – bi se lahko čudil temu, da niti tega ne vedo, kako se izkazujejo milost(nost), dobro(ta), ljubečnost! In bi se, čudil, ko ne bi vedel tega, s – kakšnimi bebci imam opraviti!