O »umnosti« nekega odbora, komisije…

Da, tokratni zapis posvečam »umnosti« raznih odborov, komisij (vrag vedi, kako imenujejo razne skupke, v katere morajo svoje tete in strice zaposliti!), in to ne s kateregakoli področja, pač pa z vitalnega, s področja šolstva, izobraževanja!

 

Dogodilo se je (konkreten primer pred dobrimi dvajsetimi leti), in se dogajalo (ne vem, morda se še vedno), da je »država« hotela ugotoviti najsposobnejše med osmarčki, na ravni celotne Dežele. Da bi tem, najsposobnejšim, dodelila neko štipendijo, za nadaljevanje šolanja.

Prav, lepo od »države«, čeprav…

 

V ta namen je nek odbor, ali komisija, vseeno, zbral določena vprašanja, in jih zapisal v podobi testa. Testa, ki je bil enak za vso Deželo, za vse osmarčke. Pravilno, to, da je test enak, čeprav…

Ti »strokovnjaki« bi MORALI (ne samo lahko) vedeti, da – s takšnim, pisnim testom, na katerega zgolj neposredno odgovarjaš na neposredno zapisana vprašanja, ni moč ugotavljati, še manj ugotoviti, (dejanskih) zmožnosti nekoga, kogarkoli! Do takega ugotavljanja lahko dospeš, v pisni podobi, le v primeru, da so odgovori v podobi POJASNJEVANJA, pa še takrat je to ugotavljanje, oziroma pravilnost ugotovljenega, pod vprašanjem, kajti – samo pogovor, o različnih temah, zmore (tistemu, ki je zmožen razumevati) povedati o dejanskih umskih zmožnostih sogovornika (o njegovi zmožnosti mišljenja/razumevanja, posledično o njegovi etičnosti, posledično o njegovi – naravni zasnovanosti)! Je pa res, da pa nekaj vseeno lahko ugotoviš, s takšnim testom. Denimo, lahko ugotoviš to, koliko se kdo zaveda ponujene priložnosti. Pa to, koliko je ambiciozen, posledično tudi prizadeven. Pa lahko ugotoviš, če je dovolj, ali premalo, dela voljan vložiti v svoja prizadevanja. Tudi to lahko ugotoviš, če se je zmožen naučiti (žal zgolj ponavljati-naučeno = biti papagajček v svetu papagajev). In tudi to lahko ugotoviš, če so v vseh okoljih – enako usposobljeni, zmožni učitelji! Ampak…

Prav, boljše je vsaj neko metodo imeti, pa čeprav ni popolna, kot pa povsem brez metod!

 

Potem so, ti »strokovnjaki«, sklenili, da bodo tudi merila ocenjevanja enaka. Prav, tudi s tem se, spet pogojno, strinjam, čeprav…

Ti »strokovnjaki« bi se MORALI zavedati, da imajo v različnih okoljih otroci različna predizhodišča, pa učenje ne more (in ga tudi ne) predstavljati vsem enak proces. Potemtakem tudi rezultati ne morejo biti enaki. Obenem bi se, ti »strokovnjaki«, MORALI zavedati, da, še vedno, obstajajo boljše in slabše šole (objektivno, ne zgolj po prepričanjih), pa da tiste v večjih mestih, z daljšo tradicijo, praviloma zaposlujejo boljši učiteljski kader, kot tiste manjše, podeželske, celo neke, ki bogu-za-ritjo ležijo!

Medklic: tega ne trdim v podobi pravila, neke absolutno veljavne resnice, daleč od tega, kajti še kako se zavedam, da lahko tudi v najmanjši šoli poučuje učitelj, ki je zares PEDAGOG, in je – boljši od vseh učiteljev, širom tega podalpskega zemljišča! So izjeme, so redkosti, a – večinoma je, še vedno, dejstvo, da v manjših šolah zaposlitev najdejo tisti, katerih – v večjih niso sprejeli!

Dobro, tudi pri merilih (ocenjevanja) velja enako kot pri metodah: boljša so tudi najslabša merila, kot pa, da sploh nimaš meril!

 

Do tu, potemtakem, in pogojno, vse lepo in prav. Dejansko pa se je zapletlo, ko so ti »strokovnjaki«, ki so iskali najsposobnejše učence (potemtakem tiste, ki bi v danih okvirih NAJVIŠJE število točk dosegli!), sklenili: do štipendije bosta upravičena prvouvrščena z vsake šole! In – kaj je narobe, s tem?

 

Ah, nič posebnega, samo… na nekih šolah je znalo biti tudi po deset, ali več otrok, ki so zbrali večje število točk, kot prvouvrščena na nekih drugih, vendar – osem teh, z višjimi točkami, je avtomatično odpadlo, tisti z manj točkami pa so dospeli do štipendije!

Pravično, mar ne? Če že trdim, da so tudi predizhodišča različna.

Seveda, zelo pravično, ampak – samo za bebce, kajti, poglej…

Če bi se, na primer, na takšno pridobivanje štipendije, odzvala tudi šola, v kateri skušajo umsko prizadete nekako osposobiti za golo živetje, potem – prvi bi dobil, karikiram, točko in pol, drug, ki bi bil, po sposobnostih, tik za njim, pol točke manj, pa… bi tudi ta dva prejela štipendijo, kot prva na svoji šoli, čeprav bi dosegla, na primer, petdesetino možnih točk?!

 

Ne bom pozabil trenutka, ko mi je, žalostna, razočarana, pristopila hči. Na svoji šoli je za točko zgrešila drugo mesto, obenem pa je vedela za nemalo otrok, z drugih šol (ja, otroci se med seboj pogovarjajo, in hvalijo z doseženim), ki so imeli krepko, ampak res krepko manj točk od nje, in so, za razliko od nje, prejeli štipendijo!

 

Redki so (bili) trenutki, kar obstajam, moji, ko sem se tako nemočnega počutil. Pa sem ji, poleg tistega, da bova že starša poskrbela za njeno šolanje, znal povedati samo sledeče:

»Čim prej se zaveš tega, da živiš v svetu bebcev, bolje zate! Čim prej se zaveš tega, da v svetu bebcev ni razuma, ni morale, ni pravice, bolje zate! Čim prej spoznaš, da v svetu bebcev bebci prosperirajo, in čim prej se naučiš požirati grenka spoznanja, bolje zate!«

Žalosti, razočaranja ji, žal, nisem mogel odvzeti, ali vsaj zmanjšati. Še z lastnima, obema, sem imel težavo pogoltniti-ju. Pri čemer…

 

Ja, (tudi) takrat me je vleklo, da bi pograbil neko krepelo, pa do teh »strokovnjakov« stopil! Čemu krepelo? Preprosto: trši kot je »argument«, večja je možnost, za to, da boš bebcu navado, vsaj začasno, spremenil!