Tudi
sam sem, nekoč, in malodane v celoti, temeljil na uradnem »spo/znanju«, na
trditvah, katere je moč srečevati bodisi v šolah, bodisi drugod, in mi tudi
danes ne preostane drugega, kot verjeti (zaupati), a POGOJNO, v spo/znanja na
tistih področij (in o tistem), na katerih bodisi premalo, bodisi ničesar ne
vem. In to verjetje se je, postopoma, manjšalo, dokler ni privedlo tudi do
tega, da mi določene trditve niso bile več samo vprašljive, pač pa so postale,
logično gledano, povsem – nesprejemljive, dejstvom neustrezne…
Če si
kdaj spremljal rast, razvoj otroka, potem…
Ko
začne spoznavati »svet«, svoje neposredno okolje… ko se začne izkazovati skozi
razna, na prvi pogled povsem preprosta opravila ( = igro), takrat…
Vzemimo
za primer kocke. Lahko tiste običajne, lesene, in različnih oblik ter barv,
lahko lego. Iz obeh je moč »zidati«, narediti nekaj, kar je podobno hiši,
drevesu, avtomobilu… in najprej nek odrasel postavlja (sestavlja) kocko na
kocko, ker – otrok tega še ni počel, pa mu je potrebno pokazati, da se to da…
in kaj naredi otrok, takrat, ko nekaj zložiš vkup, sestaviš? Praviloma – podre!
In kar nekaj časa traja to obdobje tovrstnega podiranja, v katerem otrok
prijemlje posamične kocke, jih opazuje, okuša, jih, čeprav nevede, spoznava!
Šele enkrat kasneje začne posnemati, in tudi sam skuša sestavljati…
Na
začetku je to sestavljanje bolj nerodno, se ne meni za gravitacijo,
uravnoteženost (ravnotežje), velikosti, oblike… pa se, brez izjeme, izjalovi,
vendar – skozi ponavljanje lahko ta prizadevanja (temelječa na spoznavanju,
ugotavljanju!) privedejo celo do tega, da zmoreš – brez navodil, in »samo« zroč
sliko nečesa (narisanega na škatli, v katero so spravljene kocke) – sestaviti
natanko takšen predmet, ki, vidno, ustreza sliki taistega! In…
Vidiš,
povsem enako, načelno gledano, seveda, se odvija ugotavljanje, raziskovanje!
Najprej moraš neko »hišo« (neko trditev, v katero dvomiš – ker si, pač,
ugotovil, da se spreminja, v odvisnosti od različnih okoliščin) razstaviti na
prafaktorje, nato moraš te delce okušati, obračati, jih z vseh strani
opazovati, in – šele takrat, ko si vsakega okusil, pa ugotovil, če je »okusen«
(dejstvom sprejemljiv) ali ne, takrat se analitičen del ugotavljanja spremeni v
sintetičen, takrat začneš te delce sestavljati, pa – če ti sestavitev ne uspe,
potem je s trditvijo nekaj narobe, če pa ti uspe zato, ker si (še preden si
začel sestavljati) nek delček z drugim zamenjal, potem…
Voda je
VEDNO H2O, pa naj se nahaja v kozarcu ali v steklenici, v hladilniku ali
jezeru, morju, v kadi… in takrat, kadar ni H2O, takrat, preprosto – NI voda! In
povsem identično je z vsem ostalim, kajti – pravila, definicije, formule
obstajajo prav zaradi tega, da lahko z njihovo pomočjo ugotavljaš ISTE stvari,
četudi v različnih okoliščinah ( = izpostavljene različnemu vplivanju okolja),
kot ISTE, same sebi zveste, dosledne… pomeni, da morajo biti tudi trditve, s
katerimi opisujemo »naš« svet, nas same, naša izkazovanja – takšne! Vzdržati
morajo vsa spreminjanja (časa, prostora), in pri tem ostati (kot take,
nespremenjene) sprejemljive, dejstvom odgovarjajoče, ker – če ne ustrezajo,
vedno in povsod, potem… tisto, kar NI H2O, tisto NI voda!
In še
dve »malenkosti«, preden zastavim z v naslovu zapisano temo…
Zavedam
se, pa še kako, da so izjemno redki, ki zmorejo, vsaj od daleč, razumeti to,
kar zapisujem! Ne »razumeti« besede, katere uporabljam, da zapišem, pač pa
razumeti tisto, o čemer, s temi besedami, govorim. Zavedam se tudi tega, da je
skorajda nična možnost, za to, da obstaja nekdo, ki je zmožen omenjenega
razumevanja, pa da bere moje zapise, in da ima, ob tem, celo neko moč, da mojim
spoznanjem vsaj odpre pot do tega, da pridobijo dovoljenje za obstanek, za to,
da bi se začela, stroka, z njimi ukvarjat, jih proučevat. Absolutna večina
namreč ne samo da ne razume, mojih trditev, pač pa te trditve obravnava na
način, da »ve«, da je z menoj »nekaj narobe«… sem, po njihovem, vsaj malo
čuden, če ne celo trčen, ampak…
Ravno
včeraj se je dogajalo nekaj podobnega. Na obisk je prišel par, žena in mož,
mojih let, in med pogovorom (ko sem ugotovil, da nečesa ni slišala, in sem jo
po tem povprašal) je, ona, povedala, da ji je zdravnik, že pred leti,
priporočal slušni aparat, ker – bojda ima težave s sluhom. Prav…
Ko sem
preizkušal, te »težave s sluhom«, sem ugotovil, da pa – kljub temu, da
spreminjam jakost govora, namenoma – sliši, in to z razdalje, tisto, kar ji
povem povsem potiho (ne bom rekel šepetaje, a potiho), potemtakem…
Če je
žarnica pregorela, potem jo lahko premestiš v neko drugo svetilo, pa tudi v
njej ne bo rojevala svetlobe! Če pa v drugem svetilu sveti, pomeni, da – ni
prav nič narobe z žarnico, pač pa je razlog nekje drugje, v, na primer, nekem
stiku, ki se izkazuje (v tisti luči, v kateri žarnica ne funkcionira) vsaj kot
vprašljiv, če ne celo popolnoma okvarjen! In…
Popolnoma
enako je s sluhom (ušesom, potrebo po slušnem aparatu): če si DEJANSKO obolel
za oglušelostjo, potem ničesar (na isti jakosti) NE boš slišal, kajti – okvara
ni selektivna, pa da bi nekaj slišala, nekaj pa ne, pač pa – okvara, o kateri
je razmišljal zdravnik, sploh ni okvara, ampak je razlog »nekje drugje«, pa –
ker ne more biti v roki, ali nogi, v grlu… je lahko samo tam, nad ušesi, v
možganih (pa ne mislim na mehansko, neko, okvaro, pač pa na okvaro, ki deluje
na zbranost oz. koncentracijo, posledično na zavedanje tega, da ti nekdo sploh
govori ipd.). Kakopak, jaz, ki nimam diplome iz medicine, sem
nekaj-brez-veze-nakladal, kajti zdravnik se je le šolal za to, da bo zdravnik,
pa ima, zagotovo, prav…
Imel
sem »srečo«, da sem zdravil, in ozdravil, zelo težko psihično bolezen, pri
čemer se na začetku sploh nisem zavedal tega, da so pogovori, tisti in takšni,
katere in kakršne sem vodil, s to osebo, v bistvu – psihoterapija. In so mi o
tem, kaj počnem, povedali šele rezultati teh mojih pogovorov (laboratorijski
izvidi, mnenja nadzorne zdravnice, zdravnice, ki je diagnozo postavila, in
terapevta, ki NAJ bi zdravil obolelo – a je, po tem, ko je slišal kaj in kako
jaz počnem z njo, ugotovil, da ni potrebe po tem, da se vmešava, ne nazadnje,
sama izkazovanja, s katerimi se je začela izkazovati ta oseba, torej njeno
dejansko, objektivno psiho-fizično stanje). In tudi v tem, konkretnem, primeru,
so obstajale številne trditve, uradne diagnoze uradne medicinske stroke, med
katerimi je bila tudi ugotovitev o »kronični izgubi spomina«, pa o »kronični
slabokrvnosti«, pa… ma, ne bom našteval, cel kup težav se je zgrnil nad to
bitje, cel kup tablet je konzumiralo, to bitje, cel kup zdravnikov obiskovalo,
čeprav… ko sem odklonil prvi, nato še drug, in tretjega, psihični krč
(uporabljam laične izraze, tudi stanja, psihična, opisujem s svojimi, ne
strokovnimi, termini, kajti – za razliko od raznih dr in mag, se jaz nisem
neposredno usposabljal za te zadeve, dočim pa ti, razni dr in mag, vsaj
absolutna večina njih, ni zmožna tega, česar sem zmožen sam – ugotavljanja,
logičnega, razumskega delovanja), se je, malodane »čez noč«, končala, omenjena
»kroničnost«, in je spomin postal »fotografski« (povsem zares, izpite, med
študijem, je ta oseba opravljala tako, da je »zgolj« prebrala literaturo, brez
»dudlanja« in podobnih »spretnosti«), in je kri (tudi takrat, ko je, recimo
zaradi kake viroze, odšla k zdravniku) bila, vedno – odlična, tako da…
Ja,
nekaj malega pa, vsemu navkljub, vem, o tistem, za kar trdim, da vem!
Sedaj
pa, vsaj malo, k zavedanju (zavesti) in spominu (pomnjenju)… o čemer sem, nekaj
malega, zapisoval tudi v rokopisu »Poti nazaj ni«, in v njegovi razširjeni
podobi »Vesolje, živeče umiranje« ( oba rokopisa sta objavljena na /tudi teh/
spletnih straneh).
Marsikomu
se, že relativno zgodaj (tudi po štiridesetem letu) začnejo porajati težave, s
pomnjenjem, in nemalo je »strokovnjakov«, ki »vedo«, da začne spomin, z leti,
pešati. Dobro, čeprav…
Po
drugi strani je ugotovljeno, da so možgani edini organ, ki je zmožen (če so
ostale okoliščine, ki zagotavljajo/omogočajo njihovo nemoteno delovanje,
brezhibne) delovati tudi dvesto let in več! Sedaj pa…
Mar ni
čudno, to, da začnejo pešati (ti možgani) že po petini teh dvestotih let, torej
takrat, ko bi, v bistvu, šele morali začeti resno »delati« (možgani NAJ bi
bili, med ostalim, tudi za mišljenje, za ugotavljanje, spoznavanje, in – da bi
zmogel dospeti do ugotovitev, takšnih, ki ustrezajo dejanskim stanjem – ne do teh
in takšnih, s katerimi se izkazuje obča bebavost – moraš najprej imeti na
razpolago določen čas, da izhodiščne zadeve spoznaš, ugotoviš, in šele naknadno
dospevaš do zaključkov… mejduš, samo pomisli, koliko časa je trajalo, to, da se
je »naš« planet zaokrožil, in Galileo sploh ni bil prvi, ki je o njegovi podobi
govoril!)?! In, če je čudno, potem – mar obstaja kakšna možnost, za to, da z
možgani, fizično gledano, ni prav nič narobe, pač pa je narobe – tudi s tistim,
ki ugotovitev, diagnozo postavlja, ker, preprosto, ne ve KJE iskati vzroke tega
»slabšega pomnjenja«? In, v bistvu, sploh ne pozna, ne razume tistega, česar se
je učil, za kar NAJ bi bil usposobljen!
Obstajajo
mehanske okvare možganov, torej dejansko FIZIČNE bolezni, ki se izkazujejo
(tudi) tako, da spomin dejansko popušča, dokler v celoti ne popusti. O teh
boleznih ne bom, in nisem, zapisoval, ker se z njimi nikoli nisem ukvarjal,
potemtakem o njih ničesar ne vem. Zato pa…
Kadar
želiš presojati, o nečem, takrat moraš najprej vedeti – kaj ta nekaj JE, zares
je, kajti – če bom hotel ugotoviti značilnosti vode, potem bo zelo narobe, če
bom preučeval pesek (njeno nasprotje)! In to moraš še toliko bolj vedeti,
takrat, kadar je predmet ugotavljanja NEPOSREDNO »NEVIDEN«, do njega ne moreš
dospeti s čutnimi zaznavami.
Že sem
zapisoval, da obstajajo gromozanske, nepremostljive razlike med nagonskimi in
razumskimi bitji. Prav, to je normalno, bi se marsikdo oglasil, le – ta,
marsikdo, ne ve, da je »človeštvo« sestavljeno iz obeh, četudi se,
navzven (in samo navzven… ta »navzven« se nanaša na vse materialno, torej tudi
na organe… da ne bi preveč dobesedno bral zapisanih besed!) ne razlikujejo,
kajti – s časom (najmanj petdeset tisoč let že traja križanje med opičjakom
Neandertalcem in Človekom, Homo Sapiensom, pa – ni vrag, da, če s križanjem
konja in osla dobiš nekaj, kar je podobno konju, takšnega rezultata ne bi
dočakal tudi v omenjenem primeru!) se izgled spreminja (žal se ne spreminja
tudi sama NARAVNA ZASNOVANOST).
Nagonsko
ali razumsko zasnovanost nekoga je moč ugotoviti (še najbolj) skozi pogovor(e),
pa…
Tam,
kjer je nagonska, tam NIKOLI ne boš dospel do tega, da bi sogovornik razumel
nek (naravni, družbeni) tokokrog, neko vzročno-posledično sosledje, ki,
neizogibno, vodi do tega, da je zadnja posledica obenem tudi prvi vzrok
(nadaljevanja vrtenja, ponavljanja, vsega, tudi »zgodovine« - potemtakem tu NI
govora o razvoju, napredku, pač pa le o ponavljanju enih in istih zadev,
vsebin… značilnost, popolna, celotnega živalskega sveta, vseh nagonskih bitij,
tudi človejakov), in to nerazumevanje je moč ugotoviti (tudi) po tem, da, ta
sogovornik, ne spremeni svojega vedenja, o neki zadevi, in, posledično, svojih
stališč in ravnanj (o/do istem/ga).
Tam,
kjer sicer je razumska zasnovanost, a je, obenem, tudi psihična obolelost
(trdim, z vso odgovornostjo, da še nisem srečal psihično nepoškodovanega
razumskega bitja!), tam (če ta obolelost še ni presegla meja možne ozdravitve)
boš pa dospel do tega, da boš našel vsaj eno področje, na katerem okvara še dopušča
razumsko delovanje, pa… spomni se žarnice: če lahko sveti v enem svetilu, v
drugem pa ne, potem, generalno gledano – lahko sveti POVSOD (če pri tem
»povsod« okvaro odpraviš)! Kakopak, lahko je tudi obratno (če je obolelost
manjša), da se lahko o malodane vsem dogovoriš, s sogovornikom, a, kljub temu,
obstajajo področja (teme pogovora), na katerih pa razum odpove, ker… bentiš, ko
bi se zavedali tega, kaj vse »vbijamo« v betice, v okviru tozadevne »vzgoje«,
bi bil svet popolnoma drugačen (op. p. zavedati se pa so, žal, zmožna povsem
drugačna bitja, kot so ta, ki večinoma tvorijo »človeštvo«… to zapišem radi
tega, ker – da ne bi kdo pomislil, da govorim o tem, da je moč z vzgojo,
učenjem… spreminjati te zadeve, ker imam takšnih butastih trditev že prek glave
dovolj)!
Čemu
sem zapisal, o tej delitvi, in razliki, med nagonskimi in razumskimi?
Preprosto…
Nagonska
bitja NE razpolagajo z enovito zavestjo! Nimajo te zmožnosti, da bi se SOČASNO zavedala
RAZLIČNIH stanj ene same vsebine, zadeve, stvari, dejanskosti! Zato tudi so
nagonska, pa prav radi tega izkazujejo svojo tozadevno oportunost, ko, v odvisnosti od (različnih)
okoliščin RAZLIČNE trditve izrekajo o ENIH IN ISTIH STVAREH! In, verjel ali pa
ne, tvoj problem: kadar se nahajajo v neki, katerikoli svoji podobi (ki se
izkazuje okoliščinam primerno) , takrat sploh ne vedo drugače (se ne zavedajo,
se ne morejo spomniti), kot, vedo, čeprav so lahko, samo »hip« kasneje, ko jim
z nekega drugega zornega kota o zadevi razložiš, povsem drugačnega mnenja, celo
tako drugačnega, da z njim zanikajo, ovržejo svojo predhodno trditev (do katere
pa bodo, spet, in neizogibno, dospeli, ko bodo, ponovno, prepuščeni istim
okoliščinam in skromnosti svoje skromne »pameti«)!
Do
ugotovitve o takšni, neenoviti, zavesti sem dospel prav skozi terapijo, katero
sem izvajal, saj se je obolela oseba, v času svoje obolelosti, obnašala povsem
nagonsko (kot se sicer obnaša »zdrava« obča bebavost) in se (tudi) ni zavedala
celot(e).
Pomeni…
Pomeni,
da marsikateri »spomin« objektivno gledano NIKOLI ni zmožen izkazovati se kot
neko pomnjenje, in pomeni, da to sploh ni nekaj neobičajnega, neko bolezensko
stanje, pač pa je, preprosto, zgolj posledica dejstva, da – nagonska
zasnovanost ne premore celovitega (enovitega) zavedanja, potemtakem tudi ne
celovitega, enovitega pomnjenja (spomina)!
Marsikdo
ugotavlja, da ima težave-s-spominom, ker se kopičijo trenutki, v katerih se ne
more spomniti neke zadeve, lahko številke, telefonske, ali imena, izraza,
česarkoli… ampak…
Teh
zadev mrgoli, pri meni, ker – kot prvo, nikoli se nisem trudil pomniti nekih
letnic, datumov, skratka, vsebinsko gledano, nepomembnih zadev… podatki, s
katerimi razpolagam, se kopičijo, in moj »disk« je podoben računalnikovemu
(princip je isti)… ko se napolni spominska enota, pri računalniku, takrat,
preprosto, nanjo (vanjo) ne moreš več shranjevati – če ni prostora, ga ni, in
mimo tega dejstva ni moč. Zato obstajajo nadomestni, dodatni diski, spominske
enote, in zato, ter samo zaradi tega obstaja, poleg zavesti, tudi…
Podzavest!
Če povsem banalno ponazorim, to, kar podzavest je, potem zapišem takole: je
neka soba, kletna, napolnjena s policami, in na teh policah je shranjen dobesedno
VSAK podatek, katerega si, hote ali nehote, zavestno ali ne, srečal v času
svojega živetja! Celo tisto, kar si videl s-kotičkom-očesa, a se tega sploh
zavedal nisi, celo takšne zadeve so SHRANJENE v podzavesti!
Podzavest
hrani vse, kar si se učil. Tudi tisto, kar sedaj znaš, pa misliš, da si do tega
samoumevno dospel, in, zanimivo – prav med zdravljenjem osebe, o kateri sem
zapisal, sem ugotovil, da se v določenih svojih zavestnih podobah – takrat, ko
se je, čeprav sicer povsem odraslo bitje – izkazovala kot otrok, star dve, tri,
štiri… let – ko se NI zavedala tega, da se je že zdavnaj naučila npr. oblačiti,
izkazuje s tem, da sama sebi daje navodila o tem, kaj je najprej treba obleči,
pa kako se to naredi…). Pomisli, če ti je lažje, na neke resnejše poškodbe,
zaradi katerih je potrebno dlje ležati, in zaradi katerih je (najmanj) omajano
zaupanje v lastne zmožnosti – na travmatološkem oddelku zdravljene ZNOVA UČIJO
HODITI (pa čeprav so ti, zdravljeni, pred tem desetletja uspešno hodili).
Čemu?
Preprosto – ker se je v njihovo podzavest »vtihotapila« kombinacija
vedenje-o-padcu + dopuščanje-možnosti-tega-da-vzrok-za-padec-še-obstaja (ali se
lahko ponovi) + (posledično) nezaupanje-v-lastno-stanje +
strah-pred-ponovnim-padcem. In takšna kombinacija povsem zadošča, da so sicer
(fizično gledano) uporabne noge – neuporabne!
V
podzavesti je torej nešteto zadev, in le redke, med njimi, so tiste, ki jih
malo pogosteje potrebuješ. Zase, na primer, trdim tako: ko bi moral zdaj,
ponovno, odgovarjati, v šoli, za oceno, pa ko bi moral neke definicije,
formule, posamične podatke naštevati (znati o njih), bi – padel, kolikor sem
dolg in širok, čeprav…
Ko bi
se smel s spraševalcem »prosto« pogovarjati, o istih zadevah, jih s svojimi
besedami opisovati, pojasnjevati, potem pa nisem najbolj prepričan o tem, da –
ne bi padel spraševalec!
Pride
do nekega trenutka (tam, pri tistih, ki možgane uporabljajo za mišljenje,
konstruktivno, kakopak, ne običajno), ko gmoto nekih posamičnih podatkov
(govorim o zavesti, o zavestnem delu funkcioniranja) zamenjajo določeni SKLOPI
(ugotovitve, porojene iz teh množic), pa kljub temu ni moč govoriti o – pešanju
spomina, ker… vsi ti posamični podatki so shranjeni v odlagališču odvečnega (v
podzavesti), do njih uspem tudi dospeti (običajno ne takrat, kadar jih
potrebujem, zaradi tega, da nekomu drugemu skušam nekaj pojasniti, pač pa
butnejo-na-plano takrat, ko jih sploh ne pričakujem več… in bi do njih uspel,
kadarkoli, dospeti tisti, recimo, ki se zna izkazovati s hipnozo), le – dnevno,
niti redno, vsaj pogostoma mi niso potrebni, pa marsikdaj celo kak izraz
pozabim… denimo, včeraj, sem govoril o »vzdržnosti«, ker se, preprosto, v času
omenjenega obiska nisem zmogel dokopati do obče /in tudi meni/ znanega izraza
»abstinenca«)…
Bentiš,
spet razvlačim, zapisovanje, pa je še toliko tega, kar bi se dalo zapisati! In
kar, vse skupaj (pa čeprav se kot različno kaže) o enih in istih zadevah
govori!
Zdaj pa
takole: ČE podzavest hrani vse naše znanje (tudi tisto, katerega se ne
zavedamo), če hrani podatke o dobesedno vsakem trenutku našega živetja, potem
je samo vprašanje mehanične okvare (prekinjenih nekih povezav med pod- in zavestjo)
tisto, zaradi česar do teh podatkov ne bi zmogli (teoretično, načeloma vsaj)
dospeti! Kad-tad, bi rekli Srbi…
Tudi že
omenjena »kronična izguba spomina«, je bila zgolj posledica dejstva, da je bila
obolela oseba »razbita« na več (ogromno!) zavestnih podob, med katerimi je
vsaka pomnila le DELČKE celotnega živetja, konkretne osebe (in so bile podobe,
ki niti lastnega imena niso poznale, kaj šele karkoli drugega!), in je vsaka
sama sebi razlagala (ko je videla, da je nek drug dan, teden, mesec, celo leto,
kot je bilo tisto, katerega pomni), da – ima težave s spominom! In…
Tu spet
zapišem tisti dol-z-javnim-šolstvom, kajti do natanko iste ugotovitve je
prispel tudi zdravnik, zdravniki pa NAJ bi bili usposobljeni za zdravljenje, in
bi, najmanj, morali dopustiti več možnih vzrokov (če že diagnosticirati niso
zmožni) ter ugotovitvi primerno tudi obravnavati obolelost!
Viš, pa
smo, takole, po dolgem in počez, prišli že do štirih razlogov, za stanje,
zaradi katerega ugotavljamo, da imamo-težave-s-spominom: fizične (mehansko
pogojene) bolezni; nagonske zasnovanosti (posledično neenovite zavesti);
psihične obolelosti ( = neizogibno zmanjšanje umskih, in čustvenih, zmožnosti,
slabšanje fizičnega stanja); prevelike količine informacij (zaradi katere smo
morali, še bolj, kot je to običajno, »vpreči« dodatne diske oz. podzavest).
Petega razloga ne poznam, in tudi ne vidim možnosti njegovega obstajanja, kajti
tisti obči, da starost povzroča slabitev možganskega delovanja, sodi le med
ostale obče bla-bla-blaje! In…
Mimogrede
smo prišli tudi do tega, da zavest (zavedati se nečesa) in spomin nista eno in
isto, kajti, in če drugega ne: lahko pomniš vse podatke, s katerimi so ti
stregli, v preteklosti (imaš, še vedno, celotno »šolsko-znanje… uh, koliko
učiteljev ga ima!), a se, dejansko vsaj, sploh ne zavedaš – resnice, dejanskih
stanj, ki govore o tistem, kar NAJ bi ti vedel!
In, za
zaključek, še en medklic (zaključni klic): kadar se nekdo ( = večina) izkazuje
tako, da (po potrebi oz. odvisno od okoliščin) SPREMINJA svoje mnenje,
ravnanje, svoj odnos do enih in istih zadev, takrat ni moč govoriti o
zvestobi-samemu-sebi, o doslednosti, načelnosti… takrat so idiotska vsa
vprašanja v stilu kam-je-izginila-morala, kje-je-pravna-država, kajti morala (etičnost)
je, v prvi vrsti, načelnost, doslednost, je to, da imaš do vseh, in tudi (ali
predvsem) do sebe ista merila, pričakovanja, zahteve, da od nikogar ne terjaš
tistega, česar ne terjaš od sebe (običajno si do sebe celo strožji, kot do
ostalih)… kajti – morale, znotraj občosti, nikoli ni bilo, spoštovanja zakonov,
znotraj občosti, nikoli ni bilo, vsaj zares ne, bilo pa je sledeče stanje:
vedoč, da obstajajo prepovedi, vedoč, da utegnejo biti kaznovani, če bodo (pre)kršili
dovoljeno, so se ZARADI STRAHU PRED POSLEDICAMI (pred kaznijo) obnašali tako,
da je bilo moč, tozadevno in umsko »slepemu« govoriti o
umnem-poštenem-moralnem-ljudstvu! Nič več, pa prav nič manj!
Ne
omenjajo zaman tisti »korenček in palica«. Če zaleže pri konju, čemu ne bi pri
vseh nagonskih?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar