Nisem
najboljši uporabnik zdravstvenih storitev. Zdravnik(ca) me vidi, ne vem, morda
na vsakih pet let, če zadnjih trideset, štirideset let življenja upoštevam.
Kakopak,
tekom svoje delovne dobe, sem tudi jaz plačeval tisti prispevek za
obvezno/osnovno zdravstveno zavarovanje, in od uvedbe prostovoljnega, t. im.
PZZ, tudi ta prispevek plačujem. Prav…
Zavedam
se, da utegne neka zdravstvena storitev poroditi visoke stroške. Določene
zadeve so, na tem, butastem, svetu krepko precenjene, najlažje pa je to
precenjenost uveljavljati tam, kjer neke posebne izbire ni – moraš jesti, in
piti, moraš biti, vsaj relativno, zdrav, če naj bi (pre)živel…
Zavedam
se tudi tega, da je nesorazmerje, med tistimi, ki za vsak kihec skačejo k
zdravniku, in tistimi, ki marsikaj potrpimo, in pretrpimo, relativna zadeva,
kajti – nikoli ne veš, kdaj boš potreben pomoči, katere vrednost bo presegla
morda ves tvoj poprejšnji vložek, v zdravstvo, v podobi prispevkov, plačanih,
ampak…
Tudi ni
namen tega pisanja, ugotavljati ne/upravičenost plačevanja prispevkov, če
zaradi drugega ne, potem zato, ker mora, v nekem, čeprav zgolj tozadevnem,
sobivanju obstajati vsaj minimalna solidarnost! Ne, me pa moti – nesposobnost,
bebavost! In pojasnim…
Ko so
uvajali, ta PZZ, so jih bile same lepe besede: plačuj, pa boš, ko se znajdeš v
bolnišnici, deležen enoposteljne sobe, s TV sprejemnikom, seveda, vsi bodo
skakali krog tebe, in imel boš takšno uslugo… da se ti bo malodane tožilo, ko
se boš, ozdravljen, odpravil domov.
Dobro,
zlahka pogrešam enoposteljno sobo, tudi TV sprejemnik, tudi prav posebno ni
treba skakati krog mene… me pa moti to, da tisti, ki so to obljubljali, POJMA O
POJMU NISO IMELI, da sploh niso poznali realnega stanja, tako v družbi, kot,
konkretno, v zdravstvu, ker – ko bi ga, poznali, potem mi danes, na osnovi
ne-vem-koliko-dolgotrajnega plačevanja raznoraznih prispevkov, vsaj zdravil ne
bi bilo treba plačevati! In ko sem, danes, povsem slučajno, zvedel, da je celo
za anestetik, lokalen, potrebno plačati petdeset evrov, ja, takrat pa sem
preklel, pa še kako! Pomeni, da – kljub vsem prispevkom, in ko bi se zgodilo,
da bi potreboval neko lokalno operacijo, neko puljenje zoba…bi me MESARJI,
poimenovani zdravniki, NA ŽIVO DRLI!
In tudi
to, je živ dokaz tega, kako bebci pojmujejo razvoj! Vse vlečejo navzdol, vse
uničujejo, še tistega, kar je bilo, nekoč, ni več, čeprav…
Je pa
res, so se, ti, bebci, sami dobro razvili!¨Iz strgancev so, v nekaj mandatih,
dospeli do tega, da so poskrbeli zase, in svoje mladiče, pa še lepe pokojnine
bodo prejemali, v zahvalo za – drek, njihov?!
Mimogrede…
V Jugi,
gnili državi, v kateri sem imel »brezplačno« zdravstvo (in še marsikaj
drugega), je bil »moj« dolg, iz naslova državne zadolženosti, 750 evrov.
Danes,
v »napredni« združbi pokradenega-uničenega-nemoralnega-butastega, »moj« dolg,
iz istega naslova, znaša 20.000 evrov.
Ni kaj,
evidentna razvitost! Po njej, če dolgova primerjam, med seboj, danes vsaj 26 x
boljše živim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar