Inventurna

Po dveh tretjinah veka,

ki se z menoj odvija,

ki teče, in odteka,

če mi, ali ne prija,

je, bržčas, vsaj za šalo,

za hipec čas zastat,

da inventurno dalo

bi se presojevat…

 

So znana vsa pravila,

in smernice, razlage,

mi pot je naložila

korake preko vage,

utež na eni strani,

je težka, bremeni,

na drugi naj bi dani

uspehi vsi bili…

 

To drugo zrem, v prazno,

kje bil sem, kaj počel,

bolj gledam, bolj porazno,

čemu sem sploh živel,

karkoli sem zastavil,

da nekaj bi gradil,

uspešno sem zapravil,

v sesutje spremenil?!

 

Ma, ja, saj se izkaže,

vsaj tu in tam kak sad,

da mi pogled zamaže,

češ znal si kljubovat,

a kaj bo kljubovanje,

če le do tja drži,

kjer mrejo upi, sanje,

in si zgolj, ker, pač, si?!

 

Ne, nekega uspeha

ni najti mi, nikjer,

pri meni se že neha,

ko si izbere smer,

očitno so neprave,

te, moje, vse smeri,

morda preveč sanjave,

da svet zdržale bi…

 

To, inventurno zretje,

ne vem sploh, kaj naj z njim,

kje moje je dospetje,

le zrak v rokah držim,

očitno ni mi znati,

da v nečem bi uspel,

da znal bi si postlati,

in ne v zaman puhtel!