Vse najboljše…

Želja se nabira, očitno še sem,

vsaj tu in tam ne kakor dim,

sprejemam, in zlagam, a kaj, ko ne vem,

kaj z njimi sploh naj naredim?!

 

Dovolj je prostora, na kup bi jih dal,

že itak prevelik ne bo,

še vse, kar živel sem, in kar sem dognal,

pa naj gre v plamenih v nebo!

 

Prijateljstvo, pravijo, takšna je stvar,

da vselej ob strani stoji,

ko pa se razdalja poveča, v vnemar,

takrat le v besedah živi.

 

Besede, ravnanja, ah, kaj bi kdo s tem,

le skladnost njih vodo drži,

ko strižejo, ja, pa nastane problem,

ki zgolj o lažeh govori!

 

Sem dober, če dajem, da vest si mirim,

da v lastno ugodje dospem,

ali pa takrat, ko dajati hitim,

da radost v drugem spočnem?!

 

Ma, kaj bi se mučil, že davno dognal

prelesti sem tega sveta,

tega le ne vem, čemu nanj sem pognal,

ko nisem na njem sploh doma?!

 

Ne, res, je najbolje, na kup vse naj gre,

nevredno povsem se mi zdi,

naj ogenj do zadnje drobtine požre,

da tu več ne moti, kazi!

 

Želja se nabira, in vsaka greni,

nobena zares ne velja,

nobena ničesar mi ne spremeni,

in »hvala« na kupček jih da…