Brez nje?

Brez nje? Ne gre. Preprosto, nič ne gre brez nje!

Le tava, v prazno, in zaman, zato, da mine dan.

Brez nje? Le kam?! Brez želje, upa je srce,

zgolj rane šteje, krvavi, nobena noče stran!

 

Brez nje? Kako?! Bilo mi vse lahko je z njo,

zdaj pa izkaže vsak korak, da volje zanj več ni!

Brez nje? Ma, daj! Mi v temo sonce je zašlo,

ni zvezde ene, da svetli, pa slepe so oči!

 

Brez nje? Čemu?! Kar je odšla od tu,

ostal le kup je razbitin, in v njem boleč spomin,

prav vse, kar je, je splavalo po zlu,

kot ptica sem, ki šibkih kril, ne zmore do višin!

 

Brez nje? Ne gre! Zares, prav nič ne gre!

Živel sem njo, s seboj me je pojila dan in noč!

Zdaj pa, brez nje, povsem vseeno je,

je ona moje sonce, moja želja, moja moč!