Kaj bi dal

Kaj bi dal, da marsičesa ne bi spoznal,

da bi se me v loku izognilo,

da bi dihal, da bi sanjal, da bi se smejal,

da se ne bi prav nič spremenilo…

Kaj bi dal, da bi v oporo čvrsto mi bila,

da, kot vedno, bi z menoj držala,

da v objemu njenem segal bi vse do neba,

da za vedno bi z menoj ostala…

Kaj bi dal, da bi ogrele njene me oči,

kaj bi dal, da bi nasmeh budila,

da v objemu njenem moja duša poleti,

da bi v sonce najin svet ovila…

Kaj bi dal, ostalo mi bolj malo je imet,

žalosti nihče vzeti noče,

kaj bi komu zdaj porušen nekdaj topel svet,

ko pa vsaka ped v njem zgolj joče…

Ni mi dati prav veliko, upov par imam,

vendar njih za sebe potrebujem,

bi brez njih mi več ne zneslo iti v nek nov dan,

da naprej zavzeto še kljubujem…

Ni mi dati, dal, že davno, svoje sem srce,

a odnesla ga je v daljavo,

tam umira in jo kliče, ona pa ne ve,

da za njo je res edino pravo!