Ne goltam vsega!

Koliko prenesem, to skušam ugotoviti.

Pa ne gre za moč, energijo, za življenje,

pač pa – čez kaj vse sem zmožen iti,

preden me dokončno bo izdalo potrpljenje?!

Ker… goltal sem že marsikaj, zavestno in hote,

zato, da tisto, kar želi z menoj, z menoj ostaja,

a zopet, je še drugo, kar v nasprotni smeri gre,

kar se povsem drugače kot z menoj v svet podaja…

Ne goltam, pač, vsega, in se tako mi sploh ne da,

sva dva, dete in jaz, ki nisva dolžna vsega zreti,

pa – ko čebelica na drugo cvetje se poda,

je prav, da tam ostane, in se tam hiti imeti…

Saj vem, znam pojasniti, a zato manj ne boli,

že svoje nosim skozi čas težave,

čemu pred nedopustnim bi zatiskal si oči,

ne da krotiti se nikdar želja čebelje glave…

Pa – naj leti, in se medi, kjerkoli se ponuja,

uspešno naj nabira, bo imela tudi kaj,

je nama itak dan za dnem za kanček še bolj tuja,

in vse manj veva, če želiva, da dospe nazaj…

Pa – naj leti, uboga stvar, če že tako jo vleče,

poznam poti, sem videl že, kaj zmorejo storit,

na koncu ni rešitve in prav daleč je od sreče,

in le en cvet je, ki bi znal vso temo osvetlit…

Vendar – ta cvet je skusil že, se več mu ne okuša,

čemu bi znova reševal, kar kvarne je nravi,

drugače pri čebelici ne zna uboga duša,

kot zgolj tako, kot ji nagon razkriva in veli…

In, spet – ta cvet bi tudi rad, da v miru bi živela,

da dete z njim se nauči, kaj prav je, in kaj ne,

čemu oba bi, brez potrebe, od sramu rdela,

če že želi, potem čebela naj za vselej gre…

Pač, vsaka pot, tako, kot išče, zmore se končati,

in tudi za čebelico drugače ne velja,

ko padla bo, se znala več nikdar ne bo pobrati,

a je, kar je, na dnu naj bo, kar si želi do dna…