Če vse
to preživim…
Prijatelj
mi je rekel, da bi o vsem tem lahko knjigo napisal…
Knjigo?!
Eno sem že, pred desetimi leti, a je prav zaradi Nje ne objavljam. Pravzaprav
bi, ob vseh varnostnih ukrepih, potrebnih za zaščito identitete v knjigi »nastopajočih«,
nikoli ne vedel, kaj od zapisanega se je resnično zgodilo, in dogajalo, kaj pa
je, preprosto, posledica nekih blodenj. Ko pa sem, že ničkolikokrat, ugotovil,
da je določene stavke priporočljivo ponavljati, nekajkrat, in preverjati, če so
bili pravilno razumljeni. Pa sploh niso zapleteni, takšni stavki, sila
preprosti, a kljub temu…
Včasih
se sprašujem, če sem se znašel v neki igre mačke z mišjo?! In sem, kakopak, miš
jaz! Zavedam se, da je skozi okvarjene »oči« tudi pogled okvarjen, in da
takšnim »očem« tega ne moreš dopovedati. Zavedam se, da je vse tisto, kar meni
pripisuje, značilnost njenih okvarjenih »oči«. A se zavedam tudi tega, da je po
zmožnostih, mišljenjskih, tako vražje podobna, celo več kot enakovredna, neki
povprečni masi, pa je radi tega potrebna zadostna spretnost, in vztrajnost, da
zmoreš, evidentno, pripeljati v stanje, in na način, dokazljivosti.
Odprti
imam dve fronti hkrati. Na obeh si prizadevam za bitji, kateri imam rad. Za
Malčico, in za Njo.
Ona si
je Malčice želela. Prav. A je zaradi nje tudi kaznovana. Potisnjena v stanje, v
katerem lahko, zlahka, tudi umre, kot neka podzavestna podoba. Dobesedno
izgine, za vse čase. Pa jo skušam (o)buditi, in kljubovati bolezni, pomeni, da –
komuniciram pravzaprav z boleznijo, dočim do Nje, neposredno, dospevam, bolj
kot ne, občasno, sila redko.
Malčica
je Malčica, še premajhna, da bi karkoli zase znala, zmogla narediti. Čeprav
ima, na žalost, neprijetne izkušnje, in je dolgo trajalo, preden so bile
omiljene. In se ne sme pripetiti, da bi ponovno do enakih dospela!
»Strokovnjaki«
na raznih Centrih so sila »pametni«. Bi raje videl, ko bi bili vsaj malo umni!
Predvsem pa so jim življenja tistih, s katerimi se ubadajo, v okviru svojega
delovnega časa, bolj kot ne samo neki predmeti, procedure. In »vedo«, kaj je
dobro, ne zavedajo pa se preprostega dejstva, ki pravi, da – ni nujno, da je
tisto, kar je dobro v nekih običajnih okoliščinah, dobro tudi v »neobičajnih«!
In »znajo«, ti »strokovnjaki«, celo »na oko« ugotavljati, kaj je povsem
običajno, da ne zapišem normalno. Očitno so razporejeni na sebi neustrezna
mesta, bi bilo, morda, bolje, ko bi njim dajali v presojo, namesto tega, da se
usposobljeni, in predvsem razumevanja zmožni, ukvarjajo z nekimi opazovanji, ki
znajo tudi po več kot mesec, dva trajati, preden opredelijo težave, postavijo
ustrezne diagnoze.
In so
ti »strokovnjaki« tako zelo »pametni«, da te resda poslušajo, obenem pa so
prepričani, da o osebi, katero so enkrat, dvakrat videli vedo krepko več, kot o
njej veš ti, ki si z njo živel, dolgo časa živel. In ki si ji, ne nazadnje, že
odpravljal določene, sploh ne lahke, težave, resda neke druge vrste, z drugačnimi
vzroki pogojene, a kljub temu, si moral znati dospeti tja, kjer se izključno z
nevidnim, neotipljivim soočaš…
In, če
se ob tem najde tudi zdravnica, prav tako »strokovna«, ki zmore v dveh enournih
pogovorih ugotavljati, da »je vse v redu«, in da »je škoda časa, da bi ga, po
nepotrebnem, zapravljali«, pa da je ločitev otroka od matere škodljiva… ne
smatra pa za potrebno niti to, da bi preverila, kako se otrok čustveno izkazuje
do svoje mame, ne smatra za potrebno, da bi karkoli povprašala tistega, ki je z
Njo živel, za katerega celo ve, da ji je, v preteklosti, hude okvare odpravil…
Ja, za
taiste hude okvare, ki so, v vsakem oziru, krepko lažja zadeva, kot je sama
bolezen, je bila, pred desetimi leti, več kot mesec na opazovanju, da so jih
zmogli opredeliti! Za samo bolezen pa – »strokovna« zdravnica meni, da zadošča pogled,
dva, njenih lepih oči, in je vse, kar vidi – takisto lepo!
Ko bi
jaz prejel pismo, takšno, kakršnega sem napisal, na devetih tipkanih straneh, z
navedbo nekih konkretnih (v velikem številu tudi materialno dokazljivih) stanj,
in ga posredoval tako zdravnici, kot delavki na Centru, kakor tudi sodnici (in,
kakopak, v vednost tudi Njej), potem bi, brez pretiranega razmisleka – podal odpoved!
Tako bi me bilo sram.
Bosta
obe »strokovnjakinji«, zdravnica in delavka na Centru, dali odpoved?! Dvomim,
močno dvomim, čeprav sta poniknili, dobesedno, v zadnjih dveh tednih, odkar sta
lahko prebrali tisto, kar sem jima namenil, v omenjenem pismu. Niti glasu,
najmanjšega, v povrat…
Ja, na
srečo obstajajo, v takšnih okoliščinah, tudi materialni dokazi. En sam, a dokaj
pomemben, če ne celo med odločujočimi, celo s strani neke uradne ustanove,
zdravstvene. Do ostalih pa je potrebno dospeti, z vztrajnim in
mukotrpnim delom, a – otrok do ponovitve izkušenega ne sme dospeti, potemtakem
je sleherni vložek v to potreben, in zanj ni škoda časa, ne energije, živcev,
bolečine!
Da bi
knjigo pisal?! Veš da! Ob prvi priložnosti, ko bo moč, bom za nekaj časa dobesedno
izklopil, samega sebe, poskušal vse premleti, in, če bo realno, nadaljevati
zgolj in samo z obujanjem. Če bo še kaj za obuditi, glede na to, da ima sedaj,
ko je stran od mene, bolezen odprta vrata, in zmore po lastni volji ubirati
poti, enake kot v preteklosti, in izključno takšne, ki jo bodo pripeljale v
identično stanje, v kakršnem se je znašla leta nazaj, takrat, preden je meni »padla
v roke«, samo – čez čas, ko do identičnega stanja dospe, takrat bom jaz že
krepko starejši, s krepko manj močmi, posledično s krepko manjšo zmožnostjo, da
bi ji pomagal. Takšnega, kakršen sem jaz, pa, jamčim, zagotovo ne bo našla! Da
bi jo imel tako rad, da bi se samemu sebi odpovedoval, želeč Njo na noge
postaviti, da bi, obenem ali predvsem, zmogel razumevati tisto, čemur pravimo
psiha, in da bi zmogel nanjo delovati. Ga ne bo, nak! Na žalost. In, ja…
Je
absurd – tisto, kar bi po vseh principih delovanja Narave moralo biti skupaj,
dete in mama, medsebojno tako deluje, v konkretnem primeru, da se, medsebojno -
uničuje! Otrok, nič kriv, nič dolžan, s svojim življenjskim nemirom ogroža
mamino neko »temo in tišino«, mamina »tema in tišina« pa otroka psihično
pobija, ko ga iz čustvujočega bitja v neko otopelo spreminja, počasi, a
vztrajno in zanesljivo. V otopelo in še kako potrebno sleherne možne čustvene
opore, varnosti.
Ne, ne
bom pisal knjige, tudi bral ne bom, nobene, ki o tovrstnih temah pripovedujejo!
Morda bom, s spoznanji, še komu pomagal (po predhodnem temeljitem razmisleku,
seveda), vsekakor pa bom gledal na to, da doživeto čimprej potisnem v nek
oddaljen kot pomnjenja, da mi bo le tu in tam v kak dan dospelo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar