Poznam
to teorijo, recepti so mi znani,
in vem,
kako se lažje težav različnih brani,
nasveti
se vrstijo, a kaj, ko ne vedo,
tega,
kar je, kako pa je bilo…
Ja,
vem, prav zlahka brišeš, odpišeš, hop, več ni,
prek rame,
pa, preprosto, nič več te ne teži,
in s
časom gre v pozabo, preprosto, v nič premine,
kjer
vrednost je le lik neke lupine…
V
lupini tej je jedro, drugače si želi,
a ni mu
dano biti, sedaj samo trpi,
nekoč
bo spet živelo, dospelo bo na plan,
korak
mu v moji smeri bo ravnan…
To
jedro ne zasluži, da bi ga vrgel v nič,
zato zgolj,
da ne smelo bi žgati, kot hudič,
ko rad
imaš, takrat je tako edino prav,
da
vztrajaš sredi pekla, da vztrajaš sred' težav…
Ja, vem,
bi, zlahka, dalo, drugače se, prav vse,
a v
meni je drugačna, v meni prava je,
ko
vihra bo minila, ko zopet v miru bo,
ne bo
je, če z lupino zavržem tudi njo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar