Nikomur ne želim…

Nikomur ne želim, da bi kar sam živim spoznal,

je, itak, nemogoče, ker le redko kdo bi znal

dospeti tja, v globine, da bi tam kaj spremenil,

da bi življenje znova dopustil…

Ja, ko pomagal sem k življenju, mučil sem bolest,

jo gnetel in ogrožal, stiskal jo v svojo pest,

se je zamer nabralo, pa bi lažje mi bilo,

ko drug nekdo bi reševal vse to…

Sem za bolest sedaj le vrag, mučitelj in tiran,

medtem ko Miš moj od poroda je v globine dan,

se sproži ta zadeva, in potem, ko steče v dir,

divja ves čas, dokler ne najde mir…

Nikomur ne želim tako, ker je, zares, hudo,

s površja so oči, ki zrejo te predvsem grdo,

in znotraj je čutenje, a mu ni živeti moč,

ki ti predano je bilo nekoč…

Ko bi zgodil se čudež, in kar zdajci bi prišla,

iz teh globin, bi čutil, spet, moč njenega srca,

ji stran odgnalo je telo, a me odvrgla ni,

čeprav ne ve, kaj k meni jo tišči…

Ne, res, nikomur ne želim, da bi vse to spoznal,

v telesu tujke nekaj je, za kar prav vse bi dal,

in tisti nekaj trudi se, le vedeti mu ni,

kako na plan naj sebe da, da znova zaživi…