Rad te imam, Miš moj!

Hotela si najino srečo krepiti,

in ji pridodati božanski sijaj,

pa šla si nositi, in šla si roditi,

in tvegala, da te pospravijo v kraj…

 

In res, razjezile so temne se sile,

krenile, odločno, in te kaznovale,

te v jami globoki čvrsto zaklenile,

da Lili in meni te ne bi več dale…

 

Trpeča zdaj v jami globoki usihaš,

je Lila brez mame, ki vzame v objem,

v sebi te čuvam, z menoj sploh še dihaš,

in k tebi v mislih v korak vsak svoj grem…

 

Saj, upam, a kaj ko spoznanje mi pravi,

da čudež bi zmogel, a čudežev ni,

karkoli obračam, nazaj se postavi,

karkoli obračam, se vse izgubi…

 

Zdaj dete bo tvoje poglede trosilo,

in tvoje veliko srce zgolj v njem bo,

ko Lilo bom gledal, oko bo rosilo,

ker Tebe bom videl lahko le skoz' njo…

 

Čeprav… ja, ne dam se, še up mi ostaja,

morda čas obrne in spravi v red,

pa dokler življenje mi dih še poraja,

te smel bom, ponovno, Miš moj, doživet!