Res veš?!

Veš, kaj so, včasih, mi govorile tvoje oči,

mehke, globoke, nežne, sanjave, da takšnih ni,

da se mi daješ, da si le moja, da le za mene duša je tvoja,

da ti drugače kakor le zame sploh biti ni…

 

Veš, kaj je, včasih, vsak tvoj poljub mi razodel,

ko je prebujal, ko je omamljal, ko je gorel,

da prav vsak dan je segel v sanje, da slajšega ni na svetu opoja,

ti vse v meni, jaz pa v tebi sem imel…

 

Bila si več mi, kot nebo, ki pticam širi krila,

še sonce v tebi je vzšlo, in zvezda se rodila,

bila si sreče mi izvir, sem dihal te, kot zrak,

a zdaj razjeda me spomin grenak…

 

Bila si sanje in moj up, bila si mi hotenje,

bila si volja mi in moč, bila si mi življenje,

bila opora si, vodnik, bila si vsak korak,

a zdaj razjeda me spomin grenak…