Še vedno…

Še vedno pišem, še vedno kličem,

morda zaman in več klicanje ne pomaga,

še vedno upam, vsak dan z njo dišem,

da le ni tam, kjer se v pozabo zlaga…

Še vedno sanjam, se prepričujem,

da čustvovanje je mogočna sila,

še vedno čakam, in moledujem,

da bi v življenje svoje se vrnila…

Še vedno moja, in sončna, zlata,

s seboj me takšno je do dna prežela,

ko ji v pogledu medeno rata,

mi vse vesolje bo v trenutku grela…

Še vedno tu je, mi misli hrani,

še vedno moč je mojega utripa,

še vedno čutim jo v svoji rani,

še vedno ni brez nje mi niti hipa…