Sedim.
In čakam. Da se oglasi.
Nič kaj
prijetno. Zgolj – boli!
Problem
je moj. Me ne bi žgala,
ko me s
seboj ne bi obdala…
Sedim.
In čakam, da, kdo ve,
povede njeno
jo srce,
in
upanje v temi mi tipa,
sploh
še živi, sploh še utripa?!
Sedim.
In čakam. Na ramena
so legla
težka mi bremena,
a sam
sem kriv, to vem, priznam,
čemu
tako jo rad imam?!
Sedim.
In čakam, tone svet,
morda z
njo vred sem šel umret,
pa le
še v meni tožen spev,
njen
glas, poljub bo biti smel…
Sedim.
In čakam. Čas polzi.
Ne,
zdaj se mi sploh ne živi,
ostal brez
duše polovice,
brez
Sonca, do neba vodnice…
Ni komentarjev:
Objavite komentar