Rado se
zgodi, pa pride, pride, da požanje,
nek tvoj
trud, ko si razdajal, upe neke, sanje,
si
naprezal se, se lomil, in dospel zgolj do čemu,
ko je
veter, prav divjaje, spravil vse po zlu…
Kamorkoli
se oziraš, vse je razdejano,
kot bilo
privid poprej bi, v spomin nabrano,
te
boli, kako zapeče, trga, razkosava,
solza
sili iz očesa, ki po praznem tava…
Je
življenje, ki obrača, nudi, da ti vzame,
mislil sem,
da moja sreča bo za vselej zame,
se
skazala je pomota, je bila neprava,
zdaj po
svoje, brez zadržkov, v prostem stilu plava…
In
spoznaš, da si ubiral nehvaležna pota,
da srce
je zgolj razkrilo tvoj lik idiota,
duša
pa, ah, kaj bi z njo, v njej tako zdaj piše,
je na
tleh, da vsa nesnaga s čevljev se obriše!
Ni komentarjev:
Objavite komentar