Jaz, poosebljena nagnusnost

Zagnusil sem se ji, smel dolgo živet,

ob njej, je kraljica lepote,

resnična pošast, jaz, manj vreden kot smet,

dajal sem le polno dobrote…

 

Nagnusen, do kraja, nevreden nek jaz,

si ona le boljše zasluži,

zaman proti njej zrl moj je obraz,

in vsak moj pogled si razkuži…

 

Kaj šele dotik, kaj poljub, kaj objem,

v njem bi kraljico pobralo,

moj ni, da gorela kraljevsko bi v njem,

da v mrzlem bi se kaj prižgalo…

 

Pač, tak sem, nevreden ne smel bi živet,

pa kaj, če še s tal sem pobiral,

nagnusnost nagnusna je, ni je trpet,

le kdo bi rad' nje se nerviral…

 

Že res, kadar seže do sebe pogled,

takrat se drugače razkriva,

moj seže, pa vem, da je škoda besed,

nagnusnost sem silna, grozljiva…

 

Le nekaj drobtinic spoznanje kazi,

a ne bi o njih sploh razpredal,

živel dolga leta sem, in srečne dni,

ne da bi nagnusnosti sploh se zavedal…