Ko
zvezda se z neba gasi,
in se v
temo podaja,
utrinek
nič ne zaboli,
dovolj
jih še ostaja…
Za
kanček manj, brez nje, neba,
še vedno
bo sijalo,
saj mu
le delček je srca,
s to
zvezdo, razdejalo…
Na
mojem nebu ni jih več,
si pravzaprav
edina,
edini
vir si moj, svetleč,
radost
in bolečina…
Pa vsak
oblak, ki zna te skrit,
me s
temo le ovije,
za
zvezdo svojo rabim it,
težko
je, kadar ni je…
Ko
zvezda se z neba gasi,
ko svetiti
več noče,
izgublja
se korak v temi,
nebo se
moje joče…
Ni komentarjev:
Objavite komentar