Moje srce

Nikomur ne bi, prav nikdar, spoznanj svojih želel,

nikomur, da bi do gorja, ki čutim ga, dospel,

ni dano vsakomur tako, kot meni je, zdržat,

ni moč kar zlahka, in povprek, srce v nemilost dat…

 

Očitno ga je kar precej, da moč mu ne poide,

da mu vse zlo do živega nikoli res ne pride,

le biča ga, trpinči, in dodobra ga mrcvari,

mu rane seka, a kljub njim, nikdar ga ne pokvari…

 

Res, čudno moje je srce, ko vase nekaj shrani,

udarce mnoge preživi, ko s pojasnili brani,

kdo ve, morda sem idiot, pa marsikaj mi znese,

da stežka mi moj rad imam v nepovrat odnese…

 

Le včasih, bolj za hec, želim, da bi drugače bilo,

takrat bi, bržčas, zlahka se drugače mu godilo,

sprejelo bi, kar je sprejet, ostalo v nič bi dalo,

bi lažje se godil mu svet, in manj v njem bi žgalo…

 

Res, čudno moje je srce, a meni je edino,

drugačnega mi ni želet, mi ni na ti s praznino,

si Človek le, če te boli, vse, kar bolečnost vzbuja,

sebičnost pa od nekdaj že mi je docela tuja…

 

Naj kar boli, naj kar pekli, vsaj vem, da je živeče,

četudi pade vse do dna, nekako se izvleče,

že res, boli, ko ga tepta, prav tisti, ki ga žene,

in sebe le tako kazi, ne da izniči mene…

 

Kaj morem, tak sem v svet pognal, in takšen mi je stati,

znam radost radostiti, bolečine bolovati,

morda pa mine ta krut čas, morda znova spoznaš,

kaj v mojem srcu sebi, kaj z njim zase sploh imaš…