Nekoč, nekoč, nekoč…

Nekoč, svoj čas, sem še živel,

nekoč, ko sem vse imel,

nekoč mi Miša je žarela,

nekoč pestrila mi je dan,

nekoč dospel sem v njeno dlan,

nekoč me v sebe je odela…

 

Nekoč, ta vražji nek nekoč,

nekoč mi je budila moč,

nekoč me je podpreti znala,

nekoč z menoj vsak njen korak,

nekoč pregnala je oblak,

nekoč mi sonce je prižgala…

 

Nekoč izginil je v temi,

nekoč v spominu zaboli,

nekoč bilo je vse drugače,

nekoč brez joka in brez svaj,

nekoč bi zopet rad nazaj,

a mi v nekoč sedaj krut skače…