Ta
mesec mine, in bo dve leti,
ko dano
mi je le trpeti,
ko
nudim v prazno, in zaman
nek
svoj rad te imam…
Ta rad
te imam ti ne velja,
popolnoma
zavračaš ga,
ti zame
ni, še malo, mar…
Prav,
razumljiva stvar.
Kaj, ko
bi tudi jaz tako,
pa naj
povsem po tvoje bo,
poiščem
sebi mir nek svoj,
ničesar
več nimam s teboj?!
Dovolj
sem dal, dovolj sem star,
nažrl silnih
se utvar,
ob tem
sem umen, in vzgojen,
in
etično opredeljen…
Čemu bi
goltal, kar mi ni,
kar bruhanje
mi le budi,
čemu
prepuščal bi se Niču…
Če
hoče, pa naj gre k hudiču!
Kje
piše, da mi je trpet,
da me
teptat sme vsaka smet,
čemu
naj me naprej še bije,
iz
blata v blatu naj segnije!
Čemu
brezčutnost bi trpel,
s sebičnostjo
problem imel,
čemu
pošast bi mi v obraz
trdila,
da pošast sem jaz?!
Čemu mi
hlad bo, in praznina,
čemu nenehna
bolečina,
kot da
drugače ne bi znal,
in te,
lepo, v pozabo dal?!
Čemu?
Obstaja razlog. Ti povem:
drugačen
sem kot ti, pa vem
kaj je
resničen rad imam,
in se
dajati znam!
Po
tvoje ni mi, ne želim,
da se v
ničevost spremenim,
zato mi
dano je trpet,
ker
moja rit ni meni svet!
A tebi
vzklikam le »odlično«,
uživaj,
všeč ti je brezlično,
premnog
te maže tvoj izkaz,
a viš – jaz nosim čist
obraz!
Ni komentarjev:
Objavite komentar