Res je,
večinoma ji ni dano živeti, a je res tudi to, da vedno, slej ko prej, pride na
plano. In udari, zvečine za nazaj, a takrat toliko močneje. In – ko udari,
takrat povzroči določene posledice, predvsem tiste, na temelju katerih se
naučiš z ustrezno mero previdnosti sprejemati trditve, pojasnila tistih, ki so
se dodobra z neresnicami izkazovali…
Kadar
trdiš nekaj, kar, vsekakor, ne ustreza dejstvom, in to počneš zaradi tega, ker
nisi zmožen dejstev pravilno razumeti, takrat, pač, izkazuješ svojo mišljenjsko
nezmožnost, neumnost. In ti ničesar drugega ne morem očitati, razen neumnosti,
a je že to dovolj, da – ti ne verjamem.
Kadar
namenoma zavajaš, potemtakem se lažeš, takrat pa ti lahko, poleg neumnosti,
očitam tudi nemoralnost, sprijenost, lažnivost, torej neznačajskost, in takrat
imam še dodaten, močnejši razlog za to, da ti ne verjamem, ker – neumnost lahko,
tu in tam, celo kaj pravilnega pove (če ji je to, pravilno, katero je slišala,
dovolj všeč, da ga za »svojega« vzame), dočim je sprijenosti laž povsem
običajno sredstvo za doseganje nekih ciljev, nima nikakršnih zadržkov, pri tem,
ko se z lažjo izkazuje, zaradi česar – tudi v primeru, da, slučajno, resnico
izpove, tej resnici ne bom verjel, jo bom moral preveriti!
Neumnost
je lahko iskrena, laž pa je vedno neiskrena in neumna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar