Bodočnost

Moja bodočnost otroci so moji!

Že res, ne bom jih smel zreti, na njih stara leta,

a mislim, da nikdar ne bodo mi v sram,

kot pesem zasnuješ, tako je izpeta,

pa upanja v njih za trenutek ne dam.

Doslej vselej čisti, pošteni, in svoji!

 

Moja bodočnost otroci so moji!

Njih srca so topla, odprta, v dajanje,

njih misli ne segajo k slabim stvarem,

so trezni, realni, a zmorejo v sanje,

da vselej žareti je moč njih očem.

In padci so znani jim, bolj kot preboji…

 

Pač, svet je zgolj tak, kakor vselej se kaže,

v jemanju, goltanju, zavisten, lažniv,

od mojih otrok prav nihče se ne maže,

je človek v njih vseh, zaenkrat vsaj, živ…

 

Ja, moja bodočnost, ne bo mi je zreti,

a nanje ponosen, v naprej sem, že zdaj,

pa kaj, če jim dano bo, vedno, trpeti,

jim mirna bo duša, in vest čista vsaj!