Sem marsikaj skušal…

So marsikam tekle mi moje stezice,

v iskanju nečesa, kar redko živi,

manj sonca, in večkrat oblaki čez lice,

zarezale so se številne sledi…

 

Sem marsikaj skušal, bilo je nositi,

nič zlahka, bolj trnje, in skale v korak,

a vselej ko kreneš v neznano hoditi,

ne gre brez brezpotij, ne gre brez napak…

 

Sem marsikaj skušal, je dobro peklilo,

ničesar kot to, kar mi v zadnji čas gre,

kot da le za to bi se vneto trudilo,

da vse, kar živi mi, v obrokih umre…

 

Sem marsikaj skušal, bilo je kot šala,

napram razodetjem, ki zdaj so mi tu,

kot da bi se pot mi prepadno podala,

da bi se, ob zdrsu, raztreščil na dnu…

 

Pa ni, da ne mogel bi lažje hoditi,

ko bi, kot velijo, imel sebe rad,

najlažje je vreči, za hrbtom pustiti,

a nisem drevesa primernega sad…

 

Sem marsikaj skušal in vselej so, znova,

privrele rešitve, v prave smeri,

vrvi ni, ne spone temačne, okova,

ki se ne vda, ko mu moč popusti…

 

In čutim, popušča, mi je žalovati,

ker z njim sem, pred časom, se sam okoval,

boli, kadar kreneš pozabi oddati,

vse tisto, kar v samega sebe si dal…

 

Saj ni, še tolažim se, vsak dan šibkeje,

a ni tolažeče, kar zrem, in kar vem,

vse bolj je preteče, da veter zaveje,

in da prav ničesar ne bo več potem…