Tri sem
vzgajal, in je zdaj četrto na vrsti. Dete. Trmasto, kar je prav, v kolikor
volja razumnosti ne preseže. Odločno.
Kar je prav, v kolikor vsaj približno veš, kaj, kam, kako želiš. Energično. Kar
je prav, ker se bo moralo krepko (po)truditi, v kolikor bo hotelo, v tem, do
skrajnosti bebavem, svetu, kot človek živeti…
Vzgajal
sem jih v ljudi. Denimo, v uvidevnost. Da vselej mesto najprej drugemu
ponudijo, odstopijo, se sami zanj ne »grebejo«. V delitev. Ni sreče, v kolikor
je ni moč deliti. V spoštovanje. Vseh tistih, kateri so, kakopak, spoštovanja
vredni, dočim je vse ostale potrebno upoštevati. Vedeti o njih, o tem, da so,
da imajo, načeloma, pravico biti…
Po vsej
verjetnosti jih niti ne bi potreboval vzgajat. So razumsko zasnovani, pa so jim
odlike že v krvi. Tako uvidevnost, kot nesebičnost, čut za pravico… pa
(samo)kritičnost, in bolečina, kadar nekomu, komurkoli, četudi nehote, kaj
slabega povzročiš…
Malodane
ob vsem, kar sem jih učil, obžalujem, tako, bolj za hec, in vsake toliko, da se
nisem vzgoje drugače lotil. Da otrok, denimo, nisem v neke boksarske,
ful-kontakt tečaje vpisal, da se naučijo lomiti kosti, in iti prek trupel.
Argument moči je namreč med bebci edini, ki je dovolj prepričljiv, da zmore »dopovedati«…
Nasprotno,
učil sem jih, tekom njih odraščanja, kako naj se zoperstavijo, kako naj se
branijo pred sovrstniki, katerih divjaštvo so njih starši pojasnjevali s tistim
»zdaj je v takšnem obdobju, ga bo že minilo.« Tudi moji, vsi, so bili v
obdobjih, pa enemu nikoli na misel ni prišlo, da bi se nad komerkoli izživljal!
Ja, in
mi je žal, spet, za hec, in tu ter tam, da jih komolčariti nisem naučil, pa
hinaviti, ritolizniti… a sem izjemno zadovoljen, z njimi, z natanko takšnimi,
kakršni so, ker so zares – ljudje! Načelni, moralni, skromni, sposobni, zdravo
ambiciozni in ne čutijo potrebe, da bi skozi sosedovo okno gledali, da bi v
občosti vzore iskali, pač pa, če s kom, potem z lastnimi zmožnostmi tekmujejo.
Da, in
sedaj je četrto na vrsti. Jaz pa, znova, pri istih dilemah – ful-kontakt ali
človečno, pa prenašaj, vse svoje življenje, občo nagonskost…
Ni komentarjev:
Objavite komentar