... iz mojih sanj izrasli!

Nekoč sem, v nekih trenutkih, mojim "čičkom", starejšim, neko pisanje namenil. In ga, vse do sedaj, ne izkazal. Kdo ve, morda kateri od njih dospe tudi sem (ali tja, nekam drugam, kjer tudi zapisujem), pa ga izkazanega (u)vidi...

In sem takole zapisal:

 

Dragi moji, iz mojih sanj izrasli!

 

O vas sem sanjaril že v času gimnazijskih let, sanjaril o dnevu, ko vas bom imel. Izmišljal sem imena, za vas, in se veselil že misli o tem, da nekoč boste.

 

Počel sem marsikaj, da bi bili dobri, in da bi vam bilo dobro, pri čemer je tisto materialno še najmanjšega pomena. Kdor mirno spi in lahko vsakomur v oči pogleda, ta zmore lažje nositi življenje, čeprav po težjih poteh hodi. In sem vas skušal temu primerno usmerjati, in sem vas skušal temu primerno odvračati od nevarnosti.

 

Že odraslemu je težko razumeti, marsikdaj, marsikaj, kako ne bi bilo otroku. A se tolažiš, morda uspeš dopovedati, kasneje, s konkretnimi primeri, pa bodo vsaj takrat, enkrat že, spoznali, in vedeli, da si za njih dobro počel. In se motiš, pa še kako se motiš, ko ugotavljaš, takrat, kasneje, da bi bilo bolje, zate, ko bi vzgajal na način popustljivega kompromisarja, po sistemu »bodo že spoznali«. Po sistemu, ki marsikatero bolečino otroku povzroči, bolečino, pred katero sem vas skušal obvarovati.

 

Ne želim, nobenemu od vas, da prestopite mejo spoznanj. Je že bolje, marsikdaj, da vidiš le del poti, nikoli ne cele, in je že bolje, da manj razumeš kot več, kaj šele preveč. Si bolj zaščiten, od resnice, kasneje se začneš zaradi nje obremenjevati, in se krajši čas z njo obremenjuješ.

 

V vaše zmožnosti sem vselej zaupal, vi niste zmogli podobnega odnosa do mojih. Saj se niti ne zavedate, da ste s tem, ko ste nasprotovali temu, kar sem govoril, ne samo dvomili v moje dobre, poštene namere, izkazovane napram vam, pač pa ste me celo za neumnega, neodgovornega prepoznavali – kdor trdi nekaj, kar ni res, je bodisi lažnivec, bodisi neumen.

 

Mladost je sila pametna zadeva, tako pametna, da se niti k tistemu občutku ne more opredeliti, ki govori, nekje globoko v vsakem človeku, o tem, da bi kazalo poslušati besede tistega, pri katerem je že oporo dobivala, pri katerem se je že dovolj suvereno čutila, da bi morala vedeti, kdo ji dobro želi. Se zgodi, tudi sam sem bil mlad, in zaletav.

 

Vem, da ste ne samo dobri, pač pa tako dobri, in zmožni, da sem v vsakem trenutku srečen, ker ste, kakršni ste.