Neznanje
je manj nevarno kot domnev(a)no znanje…
Živimo
v časih poplave nekih šolskih spričeval, vse do tistih, ki z nazivi doktorjev
znanosti krasijo posameznike. In žal za temi spričevali, zvečine vsaj, stoji
eno samo znanje – znanje ponavljanja slišane učne snovi!
Danes
prednjačijo učitelji, ki, kakor vsi učitelji, podajajo neko učno snov, in se
trudijo ugotoviti, koliko te snovi so si zapomnili slušatelji, učeči se.
Pedagogov pa je, iz časa v čas, manj. Pedagogov? Ja…
Učitelje
poznajo malodane vse podobe živetja. Učitelji so tudi med živalmi, ki lastne
izkušnje prenašajo na mladiče, potemtakem te mladiče učijo o tistem, kar tudi
same, odrasle, znajo. Več jih, kakopak, ne zmorejo naučiti, in tudi drugače ne,
kot zgolj in samo ponavljati.
Pedagog
podaja učno snov, preverja, če si jo je učeči se zapomnil, obenem pa – podaja razlago
in preverja, ali je učeči se razloženo tudi razumel… ali se je samo »na pamet«
naučil. In teh podajalcev razlag je celo na fakultetah izjemno malo! Čemu?
Preprosto,
ker je tudi med šolskimi delavci razmerje med pametnimi (nagonskimi) in umnimi
(razumskimi) enako kot povsod drugod. Za razlago pa je potrebno najprej
razumevanje (neke snovi, vsebine), nato pa tudi – zmožnost pojasnjevanja s
svojimi besedami!
Učitelj
ne dvomi v učno snov. Vsebinsko gledano, kakopak, kajti lahko dvomi (zaradi
lastne nezmožnosti, na primer, da bi jo vso obdelal, tekom šolskega leta) v
njen obseg, celo v njeno potrebnost (običajno je tako, da dopolnjevanje
podatkov, z nekimi vsebinami, ki na videz niso neposredno povezane z obravnavano
neko temo, omogoča »širitev obzorja«, spoznavanje nekih dejstev, ki posredno,
tako ali drugače, učinkujejo na obravnavano, pa, tako kot pri jeziku, kjer je
večji, pestrejši besedni zaklad prednost, in ne pomanjkljivost, dodatna znanja
delujejo tudi povsod drugod)…
Učitelj,
preprosto, podaja, malodane od črke do črke, dobesedno, tisto, kar so njega
naučili, tisto, kar so mu v predavanje zapisali. Pedagog pa…
Pedagog
pa zmore podvomiti tudi v vsebino, ji bodisi pridodati, bodisi odvzeti, ali
vsaj opozoriti na določena dejstva, ki ali niso vključena v uradne opredelitve
uka, ali so, pa so ali pomanjkljiva, ali, morda, napačna.
Javna
šola je prilagojena povprečju, le-to pa se, dejansko, nima hvaliti z nekimi
mišljenjskimi zmožnostmi. Žal. Pa tekom uka šole producirajo nekakšne obrtnike,
ki so zmožni delovati, kolikor toliko, uspešno izključno v okvirih naučenega,
in znotraj okoliščin, katere je učenje že spoznalo, in jih kot samoumevne, »normalne«
obravnava. Pri vsakem odstopanju, pri pojavu nečesa novega, ali pri spremembi,
večji, vsebinski, okoliščin, pa takšna obrtniška znanja – dobesedno odpadejo!
Ja, in prav zaradi tega so doktorji znanosti ugotovili, desetletja nazaj, da bo
država bolje živela brez svojih gospodarsko-ekonomskih temeljev, kot z njimi!
Da bo kmet bolje gospodaril, če ničesar svojega ne bo imel!
S
takšnimi obrtniki, izšolanimi »strokovnjaki«, se srečujem vse svoje življenje.
V različnih podobah, in z različnimi primeri, ki pa, vsi, od prvega do
zadnjega, samo neke neumnosti izkazujejo, in zmožnosti papagajskega ponavljanja
(naučene učne snovi), in ničesar več. In tudi zadnje čase, z Malo, ki ima že
več kot dva meseca nek ekcem, in je bila že pri mnogih zdravnikih »strokovnjakih«
in tudi pri dermatologu (še večjem, za te zadeve) »strokovnjaku«, pa nisem in
nisem dosegel tega, da bi vsaj vzorec (bris) vzeli, in laboratorijsko ugotovili
vzrok! Čeprav sem prosil, in prepričeval. Ne, vsak od teh »strokovnjakov« samo
pogleda (če je možno, potem čim bolj od daleč), in neko kremo predpiše. In to
je to – krema za kremo, vse po vrsti pa neučinkovite! Ko bi nekdo bris vzel…
Ja, pa
še to izvem, pri teh »strokovnjakih«, da bo zadeva s časom sama od sebe minila.
Res, ne me hecat!?
Ja,
časi »učenih« bebcev, nič več, nič manj. In je dejstvo – kadar nečesa ne znaš,
in se lastnega neznanja zavedaš, takrat se zadeve ne boš lotil, pa ničesar ne
boš mogel pokvariti, poslabšati. Kadar pa »veš«, da znaš, ker si ja šolan,
strokovno usposobljen (dejansko si pa kapitalen butec, s spričevalom!), takrat
pa se zadev lotevaš, in… državo pahneš v popolno odvisnost od drugih, ali pa
karkoli drugega »strokovno« počenjaš in, namesto, da bi reševal, zadeve samo
zapletaš, slabšaš!
Pa da
ne bi kdo mislil, da je razum merodajen samo za »višja« delovna mesta…
Nekoč
sem na servis nesel računalnik, ker je postal popolnoma neodziven, in sploh ni
hotel odpreti spletne povezave, nobene. In me je serviser prepričeval, da bi
bilo najprej treba modem preveriti, če dela, pa – bolj kot sem mu pojasnjeval
to, da je na istem modemu prijatelj s svojim prenosnim računalnikom zlahka na
splet dospeval (da potemtakem ni modem v okvari – ko bi bil, bi bil ne-delujoč
za vse in vsak računalnik, ne le za mojega!), bolj me je on prepričeval v
nasprotno. In je to »prepucavanje« trajalo malodane pol ure, dokler mu nisem
povedal, da bom računalnik drugam odnesel… takrat ga je, slabe volje, prevzel v
pregled.
Napaka
je bila, tako se je tudi izkazalo, v računalniku. In bi še lahko našteval, med
ostalim, kako so mi kopalnico dobesedno razbili, zaradi nekega zamakanja, in so
trije vodovodarji prihajali, in vsi isto »diagnozo« postavljali, opredelitev,
ki je bila popolnoma skregana z logiko, in se je na koncu izkazalo, da imam
prav jaz… in sem bil jaz tudi tisti, ki je imel razbito kopalnico! Po moji
krivdi, ker sem popustil pritisku »strokovnjakov«, in zlasti radi tega, ker je
sosedu zamakalo. Pa sem se njegove nejevolje hotel znebiti.
Ne, ne,
neštetokrat ne, za spričevali, ki se v poplavah izkazujejo, je tako malo dejanskega
znanja, da je prav čudno to, da vse še, kolikor toliko, sploh funkcionira! Pa
čeprav tako, da najprej zgradijo Biotehniško fakulteto (na poplavnem območju,
ob vseh in številnih soglasjih »strokovnjakov«), nato pa, ko je, v istem letu,
(že) prvič poplavljena, ugotovijo, da bi bilo potrebno teren ustrezno »pripraviti
za gradnjo«…
Raje vidim,
da ničesar ne znajo, in to priznajo, kot da svoj večni vse »vedo«!
Ni komentarjev:
Objavite komentar